Na tem svetu imamo samo čas

O oblasti in morali v gledališču ni težko govoriti, na voljo je zgledna zaloga "vedno aktualnih" besedil, ki omogočajo abstraktno debato in ki s pomežiki namigujejo na trenutne razmere; nekoliko težje je biti konkreten in sodoben, saj s tem tvegamo banalizacijo.

Lorenci v Kralju Ubuju elegantno uporabi besedilo iz konca 19. stoletja, ki pa služi zgolj kot ogrodje, in na katerega prek prizorov, ki so jih aktivno soustvarjali igralki in igralci, obeša sodobne reference. Pri teh je ekipa brezsramno vulgarna, rasistična in narcisoidna.

Prav v svoji vulgarnosti in prestopanju meja dobrega okusa, vključno s šalami, ki se vrstijo tako, da so tarče geografsko vedno bližje in nasmehi s tem vedno bolj grenki, Lorenci z ekipo gradi jasen komentar trenutnega sveta, za katerega se zdi, da se ga lahko zares dotaknemo le še tako, da smo še bolj ekscesni.

Komedija Kralj Ubu s svojo dinamiko ves čas preseneča, v kritiko morale in oblasti pa vpenja tudi osebno vpletene. Lorenci je okrog izjemnega Jerneja Šugmana, ki kot ata Ubu s svojim nažiranjem in spletkarjenjem morda še najbolj drži vez z izvirnikom, a je hkrati izpostavljen kot prejemnik številnih gledaliških priznanj in nagrad, zbral cvet igralske estrade, ki svoje uspehe niza tudi na televiziji (Nina Valič, Bojan Emeršič, Jurij Zrnec in Klemen Slakonja), najmlajšemu med njimi pa dal tudi priložnost, da prek osebnega primera obračuna s svojo dozdajšnjo gledališko kariero.

Vse to se prek videnj utopične prihodnosti in terasno-zakuskarskega odmora stopnjuje v prvi finale, ki ponuja dramaturški zaključek, a pravi presežek predstavlja naknadni monolog Borisa Mihalja, ki v nežni maniri z lepo odmerjenim besedilom o času, ki je vse, kar imamo na tem svetu, ljubezni, v katero se ga splača vlagati in umetnosti, ki je vedno bila in bo, uravnoteži vso ekscesnost predstave.

Kralj Ubu Jerneja Lorencija je ena najbolj vznemirljivih predstav zadnjega časa, ki z dekonstrukcijo forme in vsebine, pa za marsikoga tudi dobrega okusa, preseka z osebnimi in institucionalnimi tradicijami, nato pa na "ruševinah" postavi delo z veličastnim tridelnim finalom.