Na odru Drame v soboto Kafkov Grad

Grad Franza Kafke je roman, ki se ga težko bere, a je hkrati izziv, trd oreh, ki ga je treba streti, je na današnji novinarski konferenci razmišljal Janusz Kica, režiser predstave Grad, ki bo premiero doživela v soboto. Za dramatizacijo, pri kateri so stavili na zvestobo Kafkovi misli, pa tudi njegovemu humorju, je poskrbel Goran Ferčec, za dramaturgijo pa Mojca Krajnc. "Postavljanja tega romana na oder se ne bi upal lotiti v kateremkoli gledališču, saj gre za predstavo, ki veliko stavi na delo z ansamblom," je povedal Kica, na Poljskem rojeni režiser, ki je v Drami nazadnje sodeloval v predstavi Antona Pavloviča Čehova Tri sestre.

Kica je dodal: "Vseeno je, kako brezupno je življenje, že poskus samega iskanje smisla življenja je nekaj zelo humanega, dokazuje, da smo ljudje; v tem iskanju smisla življenja vidim smisel, in to predstavlja in uteleša tudi glavni lik K, ki ga igra Branko Šturbej."

Šturbej se je s Kafkovim junakom tokrat v Drami spopadel že tretjič. Bil je že Karl Rossmann v Ameriki, pa Josef K. v Procesu, tokrat pa je v Gradu K, zemljemerec. "Kafkova veličina je v sintaksi, v tem, kako zna skozi stavek speljati misel. V tem je genij in v tem je tudi največji užitek igranja Kafke, izgovarjati to misel in jo prek igralskega doživljanja povzeti v izjavo," je povedal Šturbej, ki je užitek našel tudi v ukvarjanju z naivnostjo, kakršno v sebi skriva Kafka.

"Človek more biti skrajno naiven, kot otrok, da se začne postopoma, tako kot pravi Ibsen, luščiti kot čebula, da tako pride do sebe, do smisla. Če te odprtosti duše in srca človek nima, pot ni zanimiva." K v iskanju gradu tako v resnici išče samega sebe, na poti iz lastnega egoizma pa ne opazi ljubezni, ki mu je ponujena, v čemer je Šturbej deloma prepoznal tudi samega sebe.

Vlogo Friede je v Gradu prevzela Polona Juh, in čeprav jo po njenih besedah v gledališču spremljajo same lepe vloge, jo je Frieda očarala, kot je že dolgo ni nobena vloga. "Kica Friedo v predstavi postavlja v različna življenjska obdobja in situacije, dopušča, da jo čutim skozi široko paleto odnosov, od nagonske, divje ženske do sofisticiranosti."

Polona Juh je v Gradu videla avtobiografijo Franza Kafke, nekoga, ki ni znal postaviti ločnice med sabo in likom K, nekoga, ki ni bil zmožen nikakršnega odnosa z žensko; dober je bil v približevanju, ko pa je v ženski videl pogled resnice, pogled, da je z njim pripravljena deliti življenje, se je prestrašil in pobegnil. "Zdi se mi, da Frieda, ko sreča K-ja, zemljemerca, v njem vidi svojo usodo, svojega krvnika, svojo smrt. Torej nekaj, česar se človek najbolj boji, a je to hkrati tudi največja motivacija za življenje. Prav smrt je hkrati največji vzvod za delo igralca ali igralke."

Kica si je v predstavi Grad prizadeval tudi za to, da se presežejo klišeji, povezani s Kafko, kot je na primer ta, da Kafka nima smisla za humor. "Ne poznam avtorja, ki bi imel več smisla za humor," je dejal Kica, ki se je trudil, da bi mračno zgodbo o poti v vedno istem krogu povedali čim bolj vedro in da se pri tem ne bi odrekli vsem eksistencialnim razsežnostim romana.