Moški so v založništvu glavni, a večino stvari dodelajo ženske

Kdo bi bil lahko boljši sogovornik v času Slovenskega knjižnega sejma kot Samo Rugelj, eden od najbolj prepoznavnih strokovnjakov na področju knjižnega založništva? Samo Rugelj pa ni samo založnik, je tudi knjižni urednik, avtor številnih člankov in knjig s področja filma ter zelo bran kolumnist na Planet Siol.net. V eseju Izgubljeni bralec, ki je pred kratkim izšel pri založbi Litera, se sprašuje, zakaj se slovenska knjižna kultura spoprijema z vse večjo erozijo resnega, reflektiranega bralca. Rugelj ugotavlja, da visoke literature ne kupujemo več oziroma si je tudi vedno manj izposojamo, da vedno več beremo v angleškem jeziku, ki mu slovenščina na more konkurirati, da se je v medijih drastično zmanjšal prostor za poročanje o kulturi in knjigi ter da so novi založniki v času krize ženskega spola.

Ko človek prebere knjigo Izgubljeni bralec, nima ravno optimističnega občutka. Če gledamo položaj zadnjih pet let, ni videti neke luči na koncu predora. Na koncu sem napisal nekaj priporočil, s katerimi bi lahko izboljšali prodajo knjig, upam, da se bo kaj realiziralo.

Vseeno pa moram pohvaliti dva odmevna dogodka v letošnjem letu, in sicer Noč knjig in Noč knjigarn. Dogodka sta bila zelo obiskana in pokazalo se je, da je povezovanje različnih institucij in ljudi, ki se ukvarjajo knjigami, lahko zelo uspešno. Upam, da jih bo v prihodnosti še več.

Na tiskovni konferenci Slovenskega knjižnega sejma so organizatorji napovedali več dogodkov kot prejšnja leta. Kot kaže, obstaja zanimanje za knjige oziroma ga želijo spodbuditi? Na knjižnem sejmu kot obiskovalec nimaš občutka, kaj se s knjigami dejansko dogaja. Tam so stojnice polne, knjig je veliko, vse je videti v najlepšem redu. To je samo pet dni v letu, kaj pa preostalih 360 dni?

Na začetku knjige sem opisal svojo izkušnjo, da so poleti knjigarne in kinodvorane znotraj središča zelo prazne. Ljudje v prostore kulture zahajajo manj ali pa so te zaradi tehnoloških sprememb celo zaprli. Dogajajo se velike strukturne spremembe po svetu in tudi v Sloveniji.

A založba Modrijan je pred mesecem v Škofji Loki odprla knjigarno. Tako slabo tudi ni. Da, res je, bodo pa konec leta verjetno zaprli knjigarno na Wolfovi ulici. Knjigarne so živ organizem, tu poteka nenehna dinamika. Po letu 2000 so bile knjigarne v položaju nazadovanja.

Po letu 2005 smo bili priča obratnemu trendu, odprlo se je veliko knjigarn. Knjigarna Modrijan je prvo odprla leta 2009, zdaj pa drugo pet let pozneje. Po letu 2005 se je povečalo odpiranje založniških knjigarn, kjer so lahko založniki svoje knjige neposredno ponujali kupcem. Vedeti moramo, da ena nova knjigarna še ne kaže nekega novega trenda. Eno je odprtje knjigarne, drugo pa to, kako knjigarna potem živi. Seveda jim tudi v Škofji Loki želim vse najboljše – kot pravijo, so njihovi prvi prodajni dnevi spodbudni.

V knjigi je veliko številk, ki dajo misliti. Posebej me je presenetilo, da so knjigo Evalda Flisarja Čarovnikov vajenec natisnili v deset tisoč izvodih, kar je za današnji čas nepredstavljivo. Flisarja sem vzel kot primer iz več razlogov. Prvič je to še vedno zelo znano delo, drugič je izšlo pri eni izmed manjših založb. V prejšnjih časih to ni bilo tako pomembno, prodajalo se je konkreten knjižni naslov, ni bilo pomembno, kdo ga je izdal. To je zdaj vse pomembnejše. Knjige založnika, ki ima svojo knjigarno, so v njej deležne večje in boljše izpostavitve.

Čarovnikov vajenec je fenomen, knjiga je še vedno živa, še vedno jo tiskajo. Če gledamo prodajne številke, je kumulativa še vedno veliko večja od najbolj prodajanih slovenskih romanov zadnjih deset let, kot sta bila recimo fenomena Čefurji raus! ali pa Cavazza. Že tukaj so štirikratne razlike.

A v svoji knjigi se nisem usmeril samo na uspešnice, na primer na deset najbolj prodajanih ali pa sto najpogosteje izposojenih knjig v slovenskih knjižnicah. Mene zanima, kaj se dogaja s tisočimi zahtevnejših knjig v slovenskih knjižnicah. Tu opažam upad zanimanja za resnejšo literaturo v zadnjih petindvajsetih letih. Velik vzpon založništva je videti do leta 2008, nato sledi zaznavanje negativnih trendov, ki se bodo nadaljevali.

Če pogledamo vašo knjigo Ultrablues, je ena od velikih uspešnih zgodb. Če pozabimo, da sem soavtor te knjige, lahko vsekakor ugotovim, da je bila to najbrž najbolj izpostavljena domača knjiga letošnje jeseni. Povezalo se je nekaj pravih elementov, od tega, da je izšla v pravem času, da je imela motivacijsko-aktivacijsko noto, do tega, da so jo pisali trije dokaj znani avtorji. Mi smo bili kot založniki sprva zelo zadržani pri izdaji te knjige. Prvič je bila to najdebelejša knjiga o teku v slovenščini, govorila je o stotih kilometrih, kar je za večino ljudi zelo oddaljeno, poleg tega smo bili trije avtorji. Na srečo so se taki, običajno negativni elementi pri Ultrabluesu obrnili v velik plus.

Ta knjiga ni bila napisana kot leposlovje, zato se niti nismo obračali na kulturne novinarje, naj kaj pišejo o njej, saj so ti po definiciji veliko bolj zadržani. Zanimanje zanjo so pokazali novinarji, ki poročajo o vsakdanjem dogajanju, aktivnem, športnem življenju, tudi knjigah na splošno. Odziv je bil popolnoma drugačen, kot če bi o njej pisali kulturni novinarji, kjer stvari potekajo veliko počasneje. Tam traja tudi več mesecev, da pripravijo kako recenzijo. Pri romanu ali zahtevni neleposlovni knjigi običajno ne doživiš tako hitre odzivnosti. Vsaj take so naše izkušnje.

V knjigi Izgubljeni bralec kritizirate tudi to, kako se poroča o kulturi v medijih. V zadnjih časih namreč opažate, da poročanje o resni kulturi usiha. Največja težava je, da je opaziti upad kulture v ključnih nacionalnih medijih. Od televizije do časnikov. V raziskavi o bralnih in nakupovalnih navadah ljudi smo ugotovili, da televizija sploh nima več vpliva na ljudi, ki berejo knjige, kar je logično, saj so informacije na osrednji slovenski televizije glede knjige povsem nestrukturirane. Oddaje o knjigah tlačijo v neke nenormalne ure oziroma jih ukinjajo. Nacionalna televizija nima atraktivne oddaje o knjigah v udarnem terminu že dolgo časa. Če tako dela osrednja televizija, potem se to pozna povsod.

Knjiga je stabilen medij, če se bo negativen trend založništvu nadaljeval in bo izgubilo polovico obsega svoje prodaje v samo sedmih letih, pa to kaže na večje strukturne spremembe.

V knjigi omenjate, da je knjižni sejem v Srbiji veliko bolj obiskan in da je pri njih knjiga vrednota, kar pri nas ni. A ko sem se pogovarjala s pisateljico Mirjano Bobić Mojsilović, ni bila ravno tako navdušena nad položajem tam. Ona tega ne vidi, ker je od tam, veliko bolje to opazi nekdo, ki živi zunaj. V enem letu sem si ogledal tri knjižne sejme: od Beograda do Zagreba in Ljubljane. V Beogradu in na zagrebškem sejmu je bila množica ljudi, tako da težko hodiš med njimi. Tam se kupuje na veliko.

Res zanimivo. Ko je bila tiskovna konferenca ob Noči knjig, je hrvaški založnik razlagal o negativnem trendu prodaje in izdaje knjig. Hrvaški trg je v zadnjih petih letih doživel velik udar. Število izdanih knjig se je zmanjšalo in številni nacionalni založniki so zmanjšali število zaposlenih. Vsi imamo težave. Sejem je velik dogodek, ki pa ti o strukturi trga ne pokaže veliko, pokaže bolj to, kaj se dogaja.

Lani sem bil na počitnicah v Črni gori. V Budvi, obmorskem letoviškem mestu, so bile na stojnicah, ki so posejane ob plaži, tudi knjige, veliko knjig, česar pri nas ni. Recimo pri nas v Portorožu, ki je največje slovensko obmorsko turistično mesto, ni niti knjigarne. Najbližja je v Luciji. V Portorožu knjiga ne more zaživeti, v Budvi na stojnicah pa lahko. Ni povpraševanja, ni ponudbe, ni ideje …

Ampak v Srbiji si knjig ne izposojajo v knjižnicah tako kot pri nas. Tako je. V Srbiji je veliko slabše razvit knjižnični sistem. Če te knjiga zanima, si jo moraš kupiti, tudi študijske knjige.

Zakaj pa je knjižnični sistem v Sloveniji tako močan? Dobro vprašanje, o tem nisem veliko razmišljal. Po devetdesetih se je zgodila privatizacija založniškega sektorja, javni sektor pa je ostal in se celo povečal. Za knjižnice je bilo to dobro, pa tudi za prebivalce, ki so lahko takoj prišli do novosti, in to brezplačno. Veliko se jih je prenovilo, razširilo in iz leta v leto so pridobivale pri izposoji. Ker pa je to velik kulturni sistem, so razmišljali tudi o tem, da bi knjižnico spremenili v še kaj dodatnega. Knjižnice niso samo izposojevalnice knjig, ampak središča kulturnega dogajanja v kraju. Za slovensko kulturo v celoti je to dobro, saj je za marsikoga knjižnični sistem poleg televizije edini stik s kulturo.

Imajo pa knjižnice zadnji čas tudi močan vpliv na založnike, saj so zanje pomembna odkupna točka. V knjižnično dejavnost je vloženega veliko več javnega denarja kot pa v založniški oziroma avtorski segment.

Kako pa so avtorji plačani? Avtorji dobijo knjižnično nadomestilo, nekateri dobijo delovne štipendije, za svoja besedila pa seveda od založb prejmejo honorarje, ki so odvisni od tega, na kakšen način in pri kom je knjiga izdana ter kakšen tržni potencial ima.

Nepredstavljivo je, da morajo avtorji in preostali, ki sodelujejo pri knjigi, vse narediti skoraj zastonj, da knjiga sploh lahko izide. Veliko avtorjev se odloči, da bodo vse naredili sami. Ena možnost je, da dajo knjigo založniku zastonj in upajo na vse najboljše. Založba mora v knjigo vložiti vse svoje vire, od urednika, lektorja do oblikovalca, plačati mora tisk, promocijo, distribucijo. To pomeni, da pride s prvimi tristo prodanimi knjigami ravno na pozitivno ničlo.

Če dam primer knjige Ultrablues, sem soavtorjema Boštjanu Videmšku in Žigi X Gombaču povedal, da dokler nimamo petsto prodanih izvodov, ni avtorskega honorarja. To sta vzela v zakup. Drug primer je recimo moja knjiga Izgubljeni bralec. Ta je izšla pri založbi Litera, ki je programsko financirana založba in dobiva denarno podpora za program za določeno število knjig, zato sem za knjigo kljub nizki nakladi dobil honorar po merilih JAK. Če bi ta knjiga izšla pri naši založbi brez podpore, ne bi dobil nič. Res je pomembno, pri kateri založbi knjiga izide in znotraj kakšnega programa.

A če pogledamo vašo založbo UMco, imate zadnje čase knjige, ki so našle neko prodajno nišo in določene bralce. Zdi se, da so odmevne in tudi dobro prodajane. Knjiga Paleorecept, ki smo jo izdali pred dvema letom, je orala ledino in z njo smo veliko tvegali. Knjiga je bila relativno strokovno napisana, a srečo smo imeli tudi s tem, da jo je prevedel Branko Gradišnik. Ko smo jo lansirali na trg, je trajalo nekaj časa, da se je vse skupaj razvilo. Ta knjiga nam je omogočila izid naslednjih knjig na podobno temo. A ta knjiga je res pomenila tveganje.

Lahko dam drug primer. Letos smo izdali knjigo David in Goljat svetovno znanega publicista Malcolma Gladwella. V slovenščino imamo prevedene vse njegove izvirne knjige. No, nova je izšla lani oktobra. Ko sem bil lani v Berlinu in sem jo opazil, smo se jo odločili izdati, kar se je zgodilo pet mesecev po angleški izdaji. Tiskali smo jo v 400 izvodih, in ko bomo vse prodali, bo to za nas samo pozitivna ničla. Nekatere knjige smo izdali, čeprav ne bodo dosegle ekonomskega pokritja, tudi zato, da eksperimentiramo, da vidimo, kaj se sploh da. Na podlagi takšnih rezultatov lahko besede v svojih strokovnih knjigah veliko bolj kredibilno zapišem. Vidi se usihanje določenih knjižnih segmentov.

Če gledam s svojega zornega kota, lahko rečem, da se veliko bere, ampak mogoče ne toliko visoke literature. V knjigi so navedeni primeri knjig, ki so klasike. Pred kratkim smo, recimo, dobili nov prevod Darwinove knjige O nastanku vrst. Knjiga bi lahko bila zanimiva za številne srednješolce, študente in preostale naravoslovce. Zanimalo me je, kako pogosto si knjigo izposojajo. V splošnih knjižnicah je dvesto teh knjig in vsako so si izposodili le enkrat letno.

Drug podoben primer je knjiga Bogastvo narodov Adama Smitha. To sta knjigi, ki ju redno tiskajo v angleščini, ko izideta pri nas, pa ni ravno velikega zanimanja zanju. Podobne primere sem našel tudi na področju leposlovja. Take stvari me žalostijo.

V knjigi omenite, da je opazen premik k branju v angleščini. Veliko ljudi bere knjige, ki so trenutno aktualne v svetu, ko bodo prevedene v slovenščino, pa ne bodo več. Slovenščina ima tukaj neki izziv. Najboljše je, da bi tiskali nove dobre slovenske knjige, saj tukaj nimamo konkurence. Bazen slovenskih avtorjev pa je zelo omejen. Treba je vzpostaviti mehanizme, da bi avtorji z veseljem še kaj napisali, a tega ni. Že večkrat sem predlagal, da bi spodbujali tudi komunikativno literaturo.

Tukaj potem nadaljujete s primerom Gorana Vojnovića, ki se žal ne more preživljati zgolj s pisanjem knjig, ampak mora biti dejaven tudi na drugih izraznih področjih. To je kruta realnost. Mlada generacija prihaja v stik z ekonomsko brutalnostjo, zato napovedujem zaton slovenske literature. Če mladi nimajo osnovne ekonomske možnosti, da bi s področja kulture dobivali določen vir prihodkov, ki jim omogočajo nadaljnjo ustvarjanje, se bo to poznalo na kondiciji slovenske literature.

Kot ženski mi je v oči še posebej padla vaša ugotovitev, da krizne založbe ustanavljajo ženske. Jih moški prej ne spustijo zraven? Lepota založniškega posla je, da ti ni treba nikogar posebej vprašati, ali lahko izdajaš knjige, ampak preprosto plačaš avtorske pravice in vse stroške, ki sledijo, ter izdajaš knjige. Ne potrebuješ nobenih dovoljenj in licenc. Kriza pa je pripeljala do tega, da lahko novo založbo ustanovi le nekdo, ki zna vse. Pogost je trend od eno- do dvoosebnih založb. Njihove lastnice pa so ženske, ki že imajo izkušnje na tem področju in bi rade nekaj naredile. Moški so glavni v založništvu, a večino stvari dodelajo ženske. Moški sprejemamo strateške odločitve, a sistem zadaj držijo ženske. Če so ženske v sistemu, kjer so same sebi nadrejene, gredo v akcijo, tudi če je kriza, moški pa se v krizi malce drugače vedemo (smeh).

Končajva pogovor z navdihom za mlade starše. V knjigi predstavite raziskavo Mariah Evans z univerze v Nevadi. Evansova trdi, da mora biti, če želimo svoje otroke pripeljati do višje izobrazbe, v našem domu za približno dve knjižni omari knjig. Obstaja kritična masa knjig, ki vpliva na človekov odnos do izobraževanja. Podobno je ugotovila tudi naša raziskava o bralnih in nakupovalnih navadah ljudi. Pri tistih, ki imajo doma približno sto knjig, ki jim nekaj pomenijo, to neposredno vpliva na to, da si želijo še več knjig. To spodbudi neko trajno ljubezen do knjige, ki pa se lahko prenese tudi v naslednji rod.