Mirjam Fašmon: Presenetila me je pogostnost ljubezni v mariborskih grafitih

Grafiti: Maribor kot mesto besed

"Mislim, da je umetnost vse, kar ima sporočilo. Tako lahko grafit, ki nam posreduje neko sporočilo, dojemamo kot umetnost. Grafit, ki je tam preprosto zato, da bi se nekdo pohvalil in zapisal svoje ime, opazovalcu pa ne prinaša nobenega sporočila, zame ni umetnost," ločnico med umetnostjo v grafitarstvu in zgolj zmazkom na zidu postavlja Mirjam Fašmon, mlada raziskovalka mariborskih grafitov, ki je ustvarjalnost z mariborskih zidov v pesniški vrtinec ujela v zbirki pesmi Grafiti s podnaslovom Maribor kot mesto besed.

"Zbirka prinaša zanimivo svežino, inovativnost, duhovite domislice, bogastvo metafor, nov pogled na urbano subkulturo, predvsem pa nenavadno zrelost petnajstletnice," je v knjigi zapisala profesorica slovenščine Zora A. Jurič. Prav res je potop med vrveče verze rosno mlade pesnice svojstveno doživetje, ki dobi krila med potepom po mestu ob Dravi v družbi Mariborčanke in iskanjem zaplat zidov z njej ljubimi grafiti.

Brezkompromisno hitra poezija

"Najbolj hudomušen grafit je prometni znak za krožišče, v sredini katerega je nekdo narisal srček, kar me je navdalo s takšnim optimizmom, da sem morala napisati pesem, da se vse vrti okoli ljubezni," razloži sogovornica, ki je za raziskovalno nalogo Mariborski grafiti – sporočilo in navdih dobila prvo mesto in posebno nagrado Zveze prijateljev mladine Slovenije. Njen raziskovalni projekt je bil obsežno delo, saj je fotografirala več kot tisoč grafitov, med njimi pa za kovanje stihov izbrala peščico tistih, ki so jo še posebej nagovorili.

"Prvi vtis sem dobila takoj, ko sem grafit videla, potem sem nekaj časa pustila fotografije čakati, ko pa sem dobila navdih, sem res pisala hitro. Zamislila sem si način brezkompromisno hitro – to pomeni, da sem pisala hitro in pesmi nisem popravljala ter brezkompromisno, ker tudi grafitarji ne sklepajo kompromisov z okolico, ampak neposredno napišejo, kar želijo napisati," v ozadje spontanosti svojega pisanja popelje Fašmonova, katere poezija je na trenutke prav tako brezkompromisna in kritična.

"S tem, da o določenih stvareh govorim kritično, hočem pokazati, da kultura mladostništva niso samo zabava, droge, glasba ali kaj drugega, kar se ocenjuje kot nepomembno. Mislim, da subkultura grafitarjev – čeprav jo nekateri obravnavajo kot nižjo subkulturo – vseeno vsebuje sporočila in neke moralne vrednote posameznika. Zelo me je presenetilo, kolikokrat se v mariborskih grafitih pojavlja ljubezen." Tudi malce preoblikovana, kot na primer sije iz njej najljubšega grafita Pi - romantik.

"Odprti moramo biti za različne kulture"

Od konca junija nič več fazanka II. gimnazije Maribor, ki je pesniško zbirko Grafiti izdala kot devetošolka, zna s svojo poezijo nagovoriti vse generacije in jih povabiti, naj mariborske grafite gledajo z drugačnimi očmi. "Tisti, ki so prebrali zbirko ali se pogovarjali o njej, bolj opazujejo grafite v mestu in malo več razmišljajo o tem, zakaj so nastali in kakšno sporočilo nam prinaša ta subkultura, kar je bil tudi namen zbirke," poudari 16-letnica in še doda, da je sporočilo odvisno od vsakega posameznega grafita in da lahko prav tako vsak posameznik razbere drugačno sporočilo, "meni pa se zdi najpomembnejše sporočilo to, da moramo biti odprti za različne kulture".

Morda bi pričakovali, da mlada umetnica tudi sama ponoči krasi mariborske zidove, a jih ne, dvakrat pa se ji je v okviru grafitarskih delavnic vendarle ponudila priložnost pustiti pečat na dolgočasnem zidovju. Na koščku stene lahko še vedno preberemo njeno ime, s čimer je želela izraziti, da si kot posameznik nekaj posebnega in unikatnega. Drugi grafit, ki je do nedavnega krasil zid Umetnostne galerije Maribor, je že spoznal minljivo usodo stenskih poslikav, a bi ga bilo brez dvoma zanimivo videti – jabolko, ki je imelo v sebi dva nebotičnika in cesto, s čimer je tvorilo obraz: "Jabolko je predstavljalo obraz, nebotičnika oči, cesta pa usta. S tem sem želela izpostaviti okoljski problem onesnaževanja in urbanizacije ter opozoriti na to, kako smo povezani z naravo, pa tega sploh ne opazimo."

Analitična opazovalka sveta

Kot analitično opazovalko sveta jo privlači tudi človekov značaj, zato želi postati psihiatrinja, a ostati zvesta poeziji. "Zelo rada razmišljam o človeških značajih in o nas, tudi bolj filozofsko o smislu življenja in podobnih temah. Rada se pogovarjam z ljudmi o njihovih težavah, po drugi strani pa tudi zelo rada pišem, ker se mi zdi zanimivo, kako dojemamo svet." Svojih pesmi, ki jih je v zbirki razgrnila pred bralca, nikakor ne uporablja kot ogledalo, saj se, kot pravi, že predobro pozna, a novejše, osebnoizpovedne pesmi, ki za zdaj še gnezdijo na varnem neobjavljene, predvidoma kot čebula luščijo njeno notranjost.

"Zelo rada imam umetnost tako z vidika opazovalke kot nekoga, ki amatersko kaj poskuša," njene besede potrdijo sum, da jo umetnost privlači z vsemi svojimi lovkami. Ne obiskuje le literarne delavnice na gimnaziji, letos jo je z lastnostjo, da se je treba znajti v nepredvidljivih okoliščinah, pritegnilo tudi improvizacijsko gledališče, za naslednje leto pa je trdno odločena, da vstopi v gledališko šolo. Na mednarodnem taboru je v angleščini predstavila Mojco Pokrajculjo, trenirala je ples, ki jo že kliče nazaj v svoje gibalno kolesje, in se v glasbeni šoli kalila v igranju klavirja in pozavne.