Marko Peljhan, umetnik: sodobnik pred sodobnostjo

Živimo v času, ki je precej podoben renesančnemu. Veliko se jih vojskuje, hkrati se povezujejo nove ravni znanja. Za računalniškim zaslonom se je zgodila integracija, za katero niti ne vemo, kako obsežna je. Kaj je človek z izumom računalnika izgubil? Marko Peljhan pravi, da marsikaj. Štiriinštiridesetletni Novogoričan še verjame, da je treba po emocije v realno okolje. "Če se naselijo na Mreži, postanejo zelo nematerialne." Njegov projekt Makrolab je svetovno komunikacijsko vozlišče. Ni izolacija filozofov in menihov, ki so obtičali v preteklosti. Ti so se ukvarjali predvsem sami s seboj. "Mi se ukvarjamo z okoljem, družbo, z vsem, kar nas obkroža."

Kot konceptualni umetnik je že dolgo aktiven na številnih področjih, kot direktor Zavoda Projekt Atol, je soustanovitelj Ljudmile in založbe rx:tx , predava na kalifornijski univerzi v Santa Barbari ter je – skupaj z moskovskim Centrom za urjenje kozmonavtov Jurija Gagarina in konzorcijem MIR – koordinator in direktor poletov za umetniške projekte v breztežnosti. Njegov umetniško-znanstveni projekt je Makrolab, ki je bil zasnovan leta 1994 in prvič realiziran leta 1997 na kasselski Documenti. Osredotoča se na raziskovanje ekologije, telekomunikacij, migracij, klimatskih razmer in novih energetskih virov. Kot pravi, je njegov osnovni cilj "združiti različne dinamične globalne sisteme v skupno izkušnjo". Fizično gre za samooskrbovalen in visoko tehnološko opremljen laboratorij, ki omogoča skupni ljudi, da v delni ali popolni izolaciji od urbanega dogajanja preživijo, raziskujejo in sodelujejo v omejenem časovnem okviru.

Raziskovanje inteligence sveta Na začetku devetdesetih je v prostorih Moderne galerije predstavil svoj prvi večji projekt, serijo performansov in situacij Egoritmi, ki jo je pripravil skupaj s sodelavci Aljošo Abrahamsbergom, Miranom Klenovškom, Edo Čufer, Natašo Matjašec in Igorjem Bergincem. "Gotovo je pri tem projektu šlo za definitivni manifest moje umetnosti. Mojo prvo izjavo po izstopu z akademije. V Moderni galeriji je bila postavljena zato, ker sem se takrat odločil, da mora ambient projekta živeti in delovati tudi v času, ko ni naseljen z akterji, celotna struktura je bila zastavljena kot kompleksen ekosistem, skupaj z rastlinami, čebeljim panjem in ribami." Od takrat ga ekosistemi, tisti, ki so povezani z dogajanjem v družbi, in tisti, ki so povezani s kompleksnim odnosom človeka, narave in tehnologije, obsedajo. In skozi to optiko se lahko prebere tudi vse poznejše projekte z Makrolabom vred.

Zavod Atol, katerega soustanovitelje je, je v preteklih dvajsetih letih poskrbel za produkcijo različnih projektov, performansov in podobno, med katerimi verjetno izstopajo tisti, ki so povezani z vesoljskimi projekti in zavodom Delak. Tudi v tej sferi delovanja Atola je ambicija razmišljanja o umetnosti v zanjo neobičajnih razmerah in kontekstih. Marko Peljhan je bil skupaj z Draganom Živadinovom pobudnik za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije. Njun cilje je bil, da se Slovenija v vesoljsko raziskovanje in proizvajanje lahko vključi z navezovanjem vesoljskih tehnologij na umetnost. V tem kontekstu so leta 1998 s pomočjo ruske vesoljske agencije v Portorožu vzpostavili prvo slovensko videopovezavo z rusko vesoljsko postajo Mir. Vrhunec te produkcije verjetno predstavlja predstava Biomehanika Noordung Dragana Živadinova v breztežnostnem prostoru leta 1999. Pred časom sta Zavod Delak in Atol spet združila moči pri projektu Dvojina. Zavod Atol je odgovoren tudi za prevajanje izseljenske literature – predvsem v okviru sodelovanja z umetniki iz ZDA. Tako so se že začela prevajanja knjig Louisa Adamiča. Znotraj zavoda že deset let deluje tudi založba rx:tx. Njeno poslanstvo je izdajanje večinoma neznane konceptualne in eksperimentalne elektronske glasbe pretežno iz vzhodnoevropskih držav. Do zdaj je izdala 23 del.

Makrolab ambasador vseh celin, tudi na Antarktiki "Večina mojih projektov se ukvarja s časom v raznih dimenzijah," je dejal pred leti. Časovna dimenzija njegovih projektov implicira, da to niso le izdelane umetniške stvaritve, ampak izrazito razvojno usmerjeni projekti, ki zahtevajo povezovanje med znanostjo, tehnologijo in umetniško vizijo, pogosto tudi z določeno politično noto.

Dober primer tega je morda prav projekt Makrolab, za katerega je idejo dobil ob dovolj bližnjem srečanju z zadnjo vojno na Balkanu na začetku devetdesetih let.

Leta 1997 je projekt Makrolab mkI deloval 100 dni v okvirju razstave Documenta X. v Kasslu in takrat so bili dokončno postavljeni tudi temelji za desetletni razvoj, ki se je leta pozneje, med drugim, nadaljeval s postavitvijo prve odprte umetniško-znanstvene postaje tudi na Antarktiki, edini celini na našem planetu, ki je ne zasedajo nacionalno utemeljene države, ampak temelji na transnacionalnih načelih. "Leta 1957 se je odvijalo prvo mednarodno polarno leto po drugi svetovni vojni, takrat je bil kot del aktivnosti izstreljen prvi ruski umetni satelit Sputnik, postavljena je bila večina stalnih raziskovalnih postaj na Antarktiki, med drugim tudi Scott-Amundsen na južnem polu. Leta 1961 je zaradi teh aktivnosti začela veljati Antarktična listina, ki je Antarktiko namenila znanosti in celemu človeštvu. Danes vemo, da sta oba pola našega planeta ključna senzorja za njegovo prihodnost in preživetje. V zadnjih desetih letih smo se vsi, ki smo bili povezani s projektom Makrolab, veliko naučili s postavitvami v Avstraliji, Italiji, Sloveniji, ZDA, na severu Škotske in s povezanimi projekti v Belgiji, Franciji, Južni Afriki in Indiji. Med drugim smo ustanovili transnacionalno organizacijo Interpolar (Transnational Ars Science Constellation), ki bo v naslednjih letih osrednja točka združevanja kreativnega znanja s projekti na obeh zemeljskih polih in med obema poloma. Združevali bomo živo kulturo Arktike in znanstveno ter ekološko kulturo Antarktike, v duhu načel, ki so bila postavljena s projektom Makrolab 1997–2007," je še povedal.

Sodobnik pred sodobnostjo Peljhan je osvojil vsa najpomembnejša "razstavna" prizorišča sodobne umetnosti po svetu in je prejemnik številnih mednarodnih nagrad. Njegovi projekti so na meji utopije, realne utopije ali – kot pravi razstava – kodirane utopije. Še najbolje bi jih lahko povzeli z besedami arhitekta Fullerja, s katerimi je Peljhan kot slovenski ambasador leta 2008 začel leto medkulturnega dialoga: "Svet je danes prenevaren za karkoli drugega kot za utopijo!"