Knjige s praznimi baterijami

Velik užitek je zgodovino sejma povedati Američanom, ki so nad evropskimi letnicami in trajanji vedno začudeni. Sejem v Frankfurtu se je začel pred pol tisočletja in je bil vodilni na svojem področju (zdaj postaja napeto!), dokler ga ni konec 17. stoletja prehitel Leipzig. Po drugi svetovni vojni so ga priredili prvič leta 1949 in od takrat je glavno srečanje založniške industrije, Leipzig pa se je bolj obrnil k bralcem in avtorjem ter je prav tako vreden obiska.

Se mi pa letos zdi, da je obiskovalcev manj – ker so prvi trije dnevi rezervirani za poslovne zadeve, se torej med stojnicami sprehaja manj kupcev. Pomanjkanje ni enakomerno porazdeljeno, prišlo je nekako tako kot zmrzal, najprej so nastradali najbolj odročni deli sejemskega telesa. V dvoranah nemških založnikov (3 in 4) je tlačenka nedotaknjena. Drug po drugem obiskovalci lezejo tudi v dvorani 8, ki je rezervirana za Američane ali tiste, ki se pretvarjajo, da prihajajo iz onkraj oceana (recimo Mladinska knjiga). Na francoskem oddelku že rahla ohladitev, dvorane z eksotičnimi državami (kot je Slovenija) pa so letos slabše obiskane.

Domače zadeve Slovenska predstavitev je videti, kot bi nekdo pritisnil gumb za pavzo na predvajalniku. Ker ni bilo denarja za kataloge in avtorje, so na policah pač isti papirji kot lani, avtorji pa lepo na varnem doma. Kar daje nov pomen izrazu "domači pisatelj" - to je tisti, ki ne hodi na turneje in predstavitve. Prosim, vpišite v SSKJ. Hvala. Tovrstni položaj je praktičen v več pogledih. Če ste eden od avtorjev, pri katerih se je kolo promocije ustavilo, ste lahko zadovoljni, ker vas bodo promovirali neprestano. Če ne marate sprememb, boste tudi veseli, ker ste znotraj sejma, ki hlepi po novostih, dobili otoček stalnosti.

Podelitev Nobelove nagrade Zanimiv dogodek včerajšnjega dneva je bil prenos podelitve Nobelove nagrade za literaturo. Osebe okoli mene so vse po vrsti omenjale eno samo ime: "Murakami." Ko sem dahnil "Roth", so vsi odkimali, češ, preveč ameriški. "Lokalen," je rekel gospod iz Skandinavije.

Nazadnje je nagrado dobil kitajski pisatelj Mo Yan, ki je bil do zdaj v slovenščino preveden le bežno. In tu se začne zanimiv del dogodka: gledalci smo debelo gledali, nato potegnili na plano računalnike in poguglali. Zaslišal se je najhitrejši: "A! Red Sorghum! Prva vloga Gong Li!" in vsi smo se oddahnili. Včasih ni slabo, da po katerem od tvojih romanov posnamejo film, v katerem zaslovi igralka, ki jo poznajo povsod, in tako te tudi knjižni profesionalci lahko privežemo ob vsaj kak podatek, ko dobiš Nobelovo nagrado. Lep dokaz, kako neprimerljivo medijsko močnejši je film kot knjiga.

Novozelandci Gostja sejma je Nova Zelandija in pred njenim razstaviščem poteka predvidljiv program: bobni in plesi, do pasu gole maorske fante je moralo v hladnem Frankfurtu kar zebsti, dokler niso krenili v akcijo. Razstavišče pa pokaže drzno in celo radikalno podobo: voda in luna. Potem šele vidite plaz knjig, ujetih v ribiške mreže, slišite glas, ki bere, in zagledate možakarja, ki sredi vode leži na kavču in prebira iz knjige. To je v glavnem to.

Seveda pa povsod visijo reklame za Hobbita in slike prizorišč. Zanimivo, kako je Nova Zelandija postala domača dežela Tolkienovih junakov, četudi si jih ni prisvojila literatura, marveč film. Nov dokaz njegove moči.

Najbolj čuden del knjižnega sejma Če se odpravite na filmski festival, se boste nagledali filmov, da vas bodo bolele oči. Na glasbenih sejmih vam bodo odpadla ušesa, na kulinaričnih srečanjih boste domov valili trebuh kot sodček. Z vinskega sejma se vračate dobre volje, edino knjižni sejem ima čudno lastnost, da na njem ne boste prebrali niti ene knjige; še nekaj strani ne.

Tako sem si včeraj zvečer prav zaželel malo branja. Vzamem e-bralnik in vidim, da mi omogoča branje enega samega stavka, ki pa bi ga – resnici na ljubo - lahko bral v nedogled, kar je velika prednost sodobne tehnologije zaslonov paper ink: "Baterija je prazna."