Hijene so med nami, vsak od nas pa bi lahko bil Tarzan

Kot protipol Tarzanu Rok Vilčnik, rokgre, kot se avtor podpisuje pod eksotično dramo, ki je bila lani nominirana za nagrado Slavka Gruma in ki bo premierno uprizorjena na Malem odru ljubljanske Drame v petek, 19. februarja, postavi Mika, hijeno. Grabežljivega, izkoriščevalskega in brezobzirnega človeka, utelešenega v živali, ki stremi k počlovečenju. Ta je skrit pod "trendi oblačila in besede in šarma ter vsega, kar nas v sodobnem svetu zavaja in s čimer si želimo biti zavedeni. Ob tem se ne zavedamo širšega konteksta posledic in kakšen velik stroj s svojimi željami s tem poganjamo. Te so lahko skrite tudi pod intelekt," o svoji vlogi Mika pravi igralec Uroš Fürst. Hijeno, ki sicer posluša jazz in igra trobento, "živalsko vleče v ta del človeškega sveta, ki je najbolj strašljiv in ki je lahko usoden za ta planet že na ravni ekologije".

Od nemočne do pogumne ženske Vilčnikov ženski lik v njegovi predelavi zgodbe o Tarzanu, ki ga igra Marko Mandič, je "predvsem v funkciji kamna spotike, ki generira (konfliktno) dogajanje. Zdolgočasena in po materialnih dobrinah hrepeneča Jane v svoji večinoma pasivni vlogi hodi po robovih komičnih stereotipov", je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Simona Hamer. Pa vendar se tudi v njej skrivajo globlje plasti, ki se v drami postopno razvijejo v preobrazbo pogleda na svet in aktivnosti ter angažmaja v njem, razvoj lika razlaga dramaturginja. Igralka Maša Derganc pri liku Jane, ki ga uprizarja, izpostavlja njeno preobrazbo. Od neizpolnjene in nemočne ženske se ta razvije v pogumno, srčno, samostojno, izobraženo in odločno žensko z angažmajem do sveta osmišljenim bivanjem.

Tarzan kot metafora za bivanje v spoštovanju do narave "Superjunak Tarzan je arhetip fantka iz džungle. Je naša želja vračanja k naravi," eno od izhodišč besedila, ki razgrajuje odnos do narave v kontekstu neokapitalistične logike, izpostavlja Rok Vilčnik. V džungli kot metafori za sodobni zahodnjaški svet pa se avtor besedila intenzivno posveča tudi medčloveškim odnosom, ljubezenskemu trikotniku, individualizmu in njegovim posledicam ter drugim temeljnim vprašanjem človeškega bivanja.

Od intimna zgodbe do angažiranega ukvarjanja s svetom Režiserka predstave Eva Nina Lampič pravi, da jo je besedilo pritegnilo s preobrazbo zgodbe. "Začne se kot intimna zgodba para, ki preraste v ukvarjanje z vprašanjem odnosa do sveta in v spopadanje dveh konceptov načina življenja. Na eni strani gre za sobivanje z naravo, njeno spoštovanje. To je Tarzanovo stališče, ki se na drugi strani srečuje z željo po nenehnem napredku in pohlepu, prilaščanju in izkoriščanju narave." Prav skozi lik Tarzana se je mogoče spraševati o današnjem odnosu do narave, ujetem v njeno prilaščanje in izkoriščanje.

Posameznikova in kolektivna odgovornost do narave Tarzan se kot junak iz džungle prvič pojavi leta 1912, ko ga je oblikoval pisatelj Edgar Rice Burroughs v zgodbi z naslovom Tarzan, kralj opic. V času, kot poudarja dramaturginja predstave, ki je na neki način zelo podoben današnjemu "oz. v kontekstu, proti kateremu se borimo. To je bil čas gospodarske krize, vrenje pred prvo svetovno vojno, zamaha imperialnih sil …" Rok Vilčnik pa v svojem besedilu pogled prenese na današnji čas in prostor, predvsem v kritiki družbenega vzdušja in sistema, zaradi česar se srečuje z vprašanjem posameznikove in kolektivne odgovornosti.

Spretnost dialogo in vrhunska duhovitost Ob večplastnosti besedila je ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor izpostavil tudi spretnost dialogov, hitrost odvijanje igre in vrhunskost duhovitosti, speljane na različne ravni razmisleka o današnjem družbenem trenutku. Pisec delo konča z "upanjem na raj za dva. Na raj v džungli, ki bo obdan z bodečo žico".

Tarzan ima moč, da na super način rešuje težave Med ustvarjalci predstave so tudi scenografka Jasna Vastl, asistentka luči Tina Bonča kostumografka Gordana Bobojević in oblikovalec luči Vlado Glavan.

Avtor glasbe je Boštjan Narat, ki o izhodiščih svojega dela v predstavi pravi: "Tarzan je eden najbolj znanih superjunakov, sicer morda ne v pravem pomenu besede, saj nima nadčloveških moči, ima pa zagotovo več moči kot drugi in tako lahko rešuje težave na super način. Kot tak je ena najbolj prepoznavnih oseb iz sveta popularne kulture. V tem okviru ima tako zelo bogato zgodovino, na katero se je najprej navezal Rok, nato pa še vsi mi. Sam sem se na to navezoval tako, da sem se tudi pri glasbi precej poigraval z različnimi stereotipi in žanri. Na trenutke sem se zavestno tudi ukalupil v določen žanr." Za glasbo pa je bilo pomembno tudi dejstvo, da Mike posluša jazz in igra trobento.