Bulc: Zunaj smo lahko precej bolj patološki

Kot je na današnji novinarski konferenci povedala avtorica besedila Draga Potočnjak, nas nezavedno precej bolj določa kot tisto, kar mislimo, da nas. Besedilo Zavednonezavedno je navdihnil podatek, da Slovenija nima sodnega primera, v katerem bi pacient tožil psihiatra. Draga Potočnjak, ki je med študijem dramske terapije večkrat obiskala ljudi na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Polju, je pogosto dobila občutek, da so vloge kdaj tudi zamenjane in da do pomanjkanja mentalnega zdravja lahko pride tudi na drugi strani.

Psihiater in pacient, ki sta tri dni zaprta v ordinaciji Zavednonezavedno v središče postavlja dinamiko med pacientom in psihiatrom, ki v ordinaciji preživita tri dni. Kot je povedal režiser Mare Bulc, je pri tovrstni predstavi ključno, da se igralca med seboj ujameta in da to čustveno in fizično naporno situacijo, to gledališko torturo, tudi zdržita.

V takšni predstavi lahko igralec pade prej kot režiser Besedilo, v katerem je Bulc pet vlog zreduciral na dve osrednji, ki ju igrata Rok Vihar in Milan Štefe, ne tematizira samo psihiatrične teme, ampak ima nezavedno vgrajeno že v pisavi. Igralca sta tako dobila vlogi, ki sta po eni strani hvaležni, saj takšne vloge niso vsak dan na voljo, po drugi strani pa sta tudi najbolj razgaljena: "V takšni predstavi lahko igralec pade prej kot režiser." V zelo kratkem času morata odigrati ogromno različnih psihičnih stanj, od shizofrene motnje do čustveno-mrtvih odzivov, zato je predstavo Bulc opisal kot psihiatrično-psihološki vrtiljak.

Da sta v ospredju igralca, je potrdila tudi Draga Potočnjak, ki je besedilo pisala z Rokom Viharjem v mislih. Ta je danes povedal, da ga je igralska kolegica o tem obvestila na neki premieri pred 13 leti, vmes so se besedila že lotili v Mladinskem gledališču, a je prišlo le do prve vaje. Predstava bo v nedeljo končno zaživela v Mini teatru, ob njem pa bo igral Milan Štefe, ki ga je v besedilu navdušila predvsem politična razsežnost.

Kako živeti s tem, kar tlačimo Ta se je po njegovem mnenju izkazala prav z nedavnimi dogodki v Kranju in Šenčurju, le da v predstavi govorimo o mikropolitiki med dvema osebama, o tem, kako sprejeti drugega in kako se upreti, kako živimo s tem, kar tlačimo in kako lahko s tem preživimo.

Večina nas je zunaj "Po pripovedovanjih naj bi bil nekoč na zunanji steni psihiatrične bolnišnice Polje grafit: večina nas je zunaj. To se mi zdi zdrav pogled na svet, saj smo zunaj lahko precej bolj patološki kot znotraj, v kontroliranem okolju," je povedal Bulc, ki je pri ustvarjanju predstave pustil, da se proces odvija kar se da odprto, pri tem pa je upošteval tudi svoje sanje in druge zdrse. Kot rekvizite na primer uporabljajo Rorschachove teste, ki pa ne izhajajo iz psihiatrije, temveč iz klinične psihologije.

Predstavo pokonci drži suspenz Za dramaturgijo in minimalistično, klavirsko glasbo v predstavi je poskrbel Matjaž Marinič, ki je v obeh vlogah skrbel za grajenje suspenza, ki po njegovih besedah drži pokonci celotno predstavo. "Pritegnila so me mejna stanja, načini, na katere se identiteta potrjuje pred mnenja drugih," je povedal Marinič in dodal, da so se z ekipo približali psihotrilerju, ki je sicer nekoliko bolj filmski žanr.

Premiera bo v nedeljo v Mini teatru, ob ponovitvah pa po besedah direktorja Roberta Waltla načrtujejo tudi pogovore o temah, ki se odpirajo v predstavi.