Boris Cavazza praznuje 75. rojstni dan

Pot ga je vodila po skoraj vseh slovenskih gledališčih, večinoma pa je bil član ljubljanske Drame in Slovenskega mladinskega gledališča. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, tudi Borštnikov prstan.

Boris Cavazza se je rodil v Milanu očetu Italijanu in materi Slovenki. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Slovenijo. Po osnovni šoli se je leta 1956 vpisal na Pomorsko šolo v Piranu, med letoma 1960 in 1963 je plul po morju.

Leta 1964 se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Po končanem študiju je delal v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu in se leta 1971 zaposlil kot igralec v SNG Drama Ljubljana. Od 1985 je bil tri leta član Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), nato se je ponovno vrnil v ljubljansko Dramo. V svojih zgodnjih letih je sodeloval tudi z gledališčem Glej, pozneje pa tudi z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Prešernovim gledališčem Kranj, Gledališčem Koper in s Špas teatrom.

Med letoma 1987 in 1990 ter 1993 in 2002 je bil zaposlen na AGRFT, od leta 1995 kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero. Leta 1992 je debitiral kot režiser s predstavo Zaigraj še enkrat, Sam v ljubljanski Drami in odtlej se redno pojavlja v slovenskih gledališčih tudi kot režiser, pri filmu in televiziji tudi kot scenarist.

Že samo pri njegovih nagrajenih gledaliških stvaritvah je vidna raznolikost vlog, s katerimi se je spopadel, od Pube Fabricija v Krleževih Glembajevih, Georgija v Jovanovičevi Osvoboditvi Skopja, pa vse do legendarnega Skapina v uprizoritvi Molierovih Skapinovih zvijač in prefinjenih, mediteransko radoživih likov v interpretaciji Fojevih besedil. Trenutno igra v komični drami Ljubljanske Drame Boris, Milena, Radko v režiji Dušana Jovanovića.

Borštnikov prstan in Prešernova nagrada za delo Vzporedno z gledališčem je igral tudi v filmih - slovenskih, nekdanjih jugoslovanskih ter v nekaj mednarodnih koprodukcijah. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: Severjevo, Badjurovo, Župančičevo in nagrado Prešernovega sklada. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 1992 pa tudi najvišje igralsko priznanje - Borštnikov prstan.

Njegovo življenje je v biografskem romanu, ki je izšel leta 2011 pri Študentski založbi, popisala Vesna Milek. V zasebnem življenju se je Cavazza moral soočiti z več izgubami - smrtjo žene Mojce Sitar in dveh sinov - Kristijana in Damijana. Nekaj časa je bil poročen z Oriano Girotto, s katero ima sina Aleksandra. Sin Sebastjan prav tako velja za priznanega igralca.