Telečja jetrca za pisatelje in politike

Zgodba o ljubljanskem Pen klubu, prvi spodobni gostilni v našem glavnem mestu, se je pravzaprav začela že v Nemčiji, kjer se je gospa Oli rodila kot najmlajši otrok v družini Kegelmann. "Klicali so me 'rollige', kar bi pomenilo majhna debela punčka, ki se kotali." Njen poznejši mož Marjan Miklič – Miki jo je zato začel klicati Oli in ime se je prijelo.

Od Düsseldorfa do Ljubljane

Oli je rojena v Essnu, pozneje je živela v Düsseldorfu. Mikija, ki je študiral ekonomijo, bil pa je tudi nogometaš in hokejist, je spoznala, ko je prišel iz Ljubljane delat v rudnik, skupaj s prijateljema Mirom Počem in kirurgom Prinčičem ter še nekaterimi. "Takrat, sredi 50. let, so nekaj mesecev delali v rudniku in toliko zaslužili, da so si recimo lahko kupili motor. Nekateri so se vrnili, nekateri pa ostali, tudi Miki." Se ve, zakaj. Ker je spoznal Oli. Poročila sta se leta 1965 v Düsseldorfu, kjer sta imela v najemu restavracijo Goldene Fünf. "Delali smo od petih popoldne do petih zjutraj. Stregli smo prebranec, sataraš, pa svinjski trebuh na žaru, nekakšno kombinacijo balkanske in nemške kuhinje," se spominja gospa Miklič in poudarja, da mlademu paru v Nemčiji v šestdesetih ni nič manjkalo, le Mikija je mučilo hudo domotožje. "Vsako leto sva prihajala v Jugoslavijo na dopust. A zanj to ni bilo dovolj, večina njegovih prijateljev se je vrnila domov, in govorili so mu, naj tudi on pride nazaj." Hotela sta nadaljevati z gostilno in uspelo jima je ob pomoči kluba pisateljev na Tomšičevi. Prostore za restavracijo sta dobila v hiši, kjer je deloval slovenski Pen klub, ki mu je takrat predsedovala pisateljica Mira Mihelič.

Mešanje slovenske in nemške hrane

"Na začetku so prostori res delovali kot klub, imeli so revije, igrali so šah, dobil si lahko kakšno hrenovko ali jajce na oko. Midva pa sva potem iz tega naredila pravo restavracijo – odprla se je 15. septembra 1967." Oli ima še vedno v spominu prvi jedilni list: govedina v solati, kuhana govedina, pražena telečja jetra, krače in solate. Pen klub je postal ljubljanska uspešnica, bil je razprodan, ljudje so stali v vrsti, da bi lahko jedli. Kaj se je leta 1967 sploh zgodilo, da so si ljudje zaželeli takšne kuhinje? "Glavni premik je bil to, da sva hodila v nabavo v Trst. Iz Nemčije sva poznala razna živila, pri nas pa ni bilo mogoče ničesar kupiti. Tako sva šla trikrat na teden, včasih celo vsak dan v Trst, občasno tudi v Beljak ali Celovec, po jajčevce, artičoke, mandarine in banane, pa tudi po kokakolo in tonik. Na meji niti nisva imela težav, ker nisva nabavljala velikih količin, pa tudi zato, ker sem pač pokazala svoj nemški potni list."

Jedilnik je v glavnem sestavljal Miki, del jedi pa je vedno izbrala tudi Oli. Recimo berlinska jetrca s pirejem in jabolki, ki jih gostje še vedno naročajo. Vpeljala sta kar nekaj nemških jedi, na primer rulado iz govedine, pa "reibeküchen" – tanke krompirjeve polpete, specialiteto iz Porurja. Slovence sta poskušala navaditi tudi na kislo pečenko (sauerbraten), pa se ni nikoli prijela. "Dogajalo pa se je tudi, da kakšna jed, ki so jo gostje naročili, niti ni bila na jedilniku. Pa je Miki šel v kuhinjo, poskusno skuhal, vsi smo jo poskusili, in če je bilo dobro, je prišla na jedilnik." Šestdeseta in sedemdeseta so bili časi mesnih jedi, krač, biftekov in praženih telečjih jetrc. Vegetarijancev skoraj ni bilo, je pa res, da nikoli niso dobro prodajali svinjine.

Urice slovenščine pri Tofu in Iči

Ob preizkušanju novih receptov se je morala Oli naučiti tudi slovensko. Šlo je postopoma: "Učiti sta me začela Tof in Iča, ki sta se rada tudi pošalila z mano. En dan sta me naučila, kako se reče vžigalicam, naslednji dan sta me popravljala, da so to šibice, tretji dan pa so bile naenkrat žveplenke," se smeji Oli, ki se spominja mnogih pisateljev in novinarjev, a jih večina ni več med živimi: "K nam je hodilo ogromno novinarjev, v glavnim vsi Delovi, saj so imeli blizu uredništvo, potem pa so bili vsako noč pri nas. Če se je kaj zgodilo, so jih iz Beograda klicali kar na naš telefon. Bili smo edini lokal, ki je bil tako pozno odprt. Kuhinja je do leta 2000 delala do dveh zjutraj, gostje pa so ostajali tudi do petih, šestih, med jazz festivalom so na balkonu igrali še ob osmih zjutraj." Iz tistih časov je bila tudi stara najava konca delovanja kuhinje: na radiu je udaril gong avstrijskega Ö2, napovedovalec je po nemško rekel "Zwei Uhr", Oli pa je z visokim glasom vedno enako zavpila: "Spoštovani gostje, mi mamo konc."

V Pen klub so hodili vsi

Pen klub je postal enciklopedija pomembnih Slovencev, kdor v sedemdesetih ni hodil v Pena, ni obstajal. Po drugi strani pa se Oli spominja, da je imel v tistih časih vsak vsaj za eno pivo in eno juho. "Pisatelji so prihajali čisto vsi. Niti enega ni, da ne bi vsaj enkrat prišel. Josip Vidmar je stalno prihajal na pražena telečja jetrca, takšna, kot jih strežemo še zdaj. Veliko je hodil in včasih še pride Janez Kocijančič, pa Dimitrij Rupel in Mate Dolenc, ki sta tukaj napisala knjigo Peto nadstropje trinadstropne hiše. Čeprav Dolenc Rupla zaradi tega še danes preklinja." Med bolj rednimi gosti se Oli spominja Milana Jesiha, Mirka Bogataja, Petra Božiča (ki je bil vsak dan tam), Nika Grafenauerja, Jožeta Snoja in Vaska Simonitija. "Tudi Janša je prihajal, predvsem ko so imeli Rolanje po sceni. Od tukaj so šli njegovi ob pol treh zjutraj pred zapor, ko so ga aretirali. No, ampak Janša ni prihajal toliko kot recimo Rupel ali Igor Bavčar. Prišel je po časopis, ki smo ga dobili zvečer, potem pa je še pogledal noter, ali koga pozna. Tak bolj sramežljiv je bil."

Omizje Rolanja po sceni ima svoje sestanke še vedno ob ponedeljkih, čeprav se je struktura članstva v zadnjih letih zelo spremenila. In tudi na vratih nimajo več vratarjev, ki bi preverjali, ali določen gost lahko pride v gostilno. "Tistih, ki so delali težave, se pretepali ali kaj ukradli, nismo več spustili noter," pravi Oli, čeprav o imenih ne mara preveč govoriti. Konec koncev je v 46-letni zgodovini lahko stregla takšnim gostom, ki bi se jih kdo želel vsaj dotakniti. Tu je bila recimo Yoko Ono s sinom Seanom Lennonom, ki mu je Oli podarila praline, pa češki predsednik Vaclav Havel in Jörg Haider, za katerega misli, da so ga ubili, dramatik Eugene Ionesco, Miodrag Bulatović ter Boris Pahor, ki prihaja še zdaj in najraje jé telečja jetrca.

Peppe, Sicilija in 50 let restavracije

Velika in pomembna etapa v življenju Mikija in Oli je bilo srečanje s Sicilijo in tamkajšnjim kuharjem in hotelirjem Peppetom iz mesta Letojanni. "Spoznali smo ga prek Anteja Mahkote in Marjane Deržaj, ki sta bila tam na dopustu. Tja sva se odpravila tudi sama in s Peppetom smo se odlično se ujeli. Povabila sva ga, da naj pride kdaj na obisk, in prišel je že prvo zimo, leta 1969. Potem sva z Mikijem vsako poletje dopustovala tam, on pa je pozimi prihajal sem. Dvakrat ali trikrat sta šla zraven tudi Milan in Štefka Kučan, enkrat pa Janez Kocijančič z ženo." Bradati Peppe je med svojimi zimskimi obiski tudi kuhal v Penu. Pripravljal je sardele v marinadi, pekel ribe, a nič se ni prijelo tako zelo kot njegove testenine, penne a la Peppe, ki jih še vedno pripravljajo.

V zgodnjih devetdesetih sta se zakonca Miklič za nekaj časa preselila na Sicilijo. "Leta 1990 sem se poškodovala, name je padla kobila. Potem sem bila veliko po zdraviliščih, Miki je bil z mano, nato pa je prišla vojna in zbežala sva na Sicilijo. Tam sva bila kakšnih devet mesecev, skupaj pa naju v gostilni ni bilo dve leti. Medtem jo je vodil naš natakar, ki pa mu ni šlo preveč dobro, in na koncu so naju prosili, naj prideva nazaj in spet prevzameva. Leta 1993 sva se vrnila." Eno je kruta realnost, drugo pa skoraj pravljični otok, na katerega so tudi po zaslugi Mikija in Oli prepeljali ogromno naših turistov, toliko da je Marjan Miklič – Miki leta 2000 dobil celo naziv častnega meščana mesta Letojanni. Mikija že dolgo ni več, za mizo ob šanku, kjer sta zadnja leta sedela s Petrom Božičem, zdaj sedi Oli z računi in jedilniki, redno pa si vzame čas tudi za svojega dobrega prijatelja, konja Lancelota. Postala je prava šefica in zdi se ji, da bo čez štiri leta res lahko naredila nekaj dokončnega: "Gostilna bo imela 50, jaz pa 75 let. Saša Jovanovič in Veno Taufer sta že rekla, da bomo pa takrat imeli veliko praznovanje. Če to pravijo pisatelji, so stvari že resne."