Torek, 8. 3. 2011, 10.52
7 let, 1 mesec
Rožmarin: med kreativnostjo in obilnostjo
Najboljša mariborska gostilna se tako kot mnoge druge iz polja kreativnosti in eksperimenta počasi obrača proti klasičnim vzorcem.
Nekateri pravijo, da jedci od modernih gostiln ne želijo več čaranja, drugi, da je ceneje postreči velik kos mesa kot malo jed, ki vsebuje na desetine drobnih detajlov. V vsakem primeru je kar nekaj dokazov, da se Rožmarin obrača h klasični hrani, vsaj v dnevni ponudbi, res pa je, da imajo vsake toliko večere, ko se v kuhinjo postavijo vrhunski mojstri in poskrbijo za bolj izbirčne ...
Restavracija Rožmarin Gosposka 8 2000 Maribor
Telefon: 02 234 31 80 Elektronska pošta: rozmarin@rozmarin.si Zaprto ob nedeljah in praznikih
Je pa seveda tako, da je Rožmarin najbolj pomembna zgodba na Štajerskem koncu. Le nekaj bolj natančnih jedcev bi ob bok sistema, ki ima še kavarno in klet v samem centru Maribora, postavilo Tramška, ki se nahaja veliko severovzhodneje, v smeri Ljutomera. V vsakem primeru lahko rečemo, da v Rožmarinu že nekaj let poskušajo pripraviti najboljše okolje za malicanje in ni dvoma, da so v zadnjem času že dobili sloves prave inštitucije. Tako s pripravo jedi in izbiro vin kot z oblikovanjem prostorov, da o priročni garderobi niti ne govorimo. Človek se v Rožmarinu lahko počuti dobro tako poleti kot pozimi. Če naroči zgolj jed, dve ali če pride samo na kozarec.
Tistega večera smo kljub rezervaciji in ne povsem polni dvorani dobili mizo, ki si je nismo želeli, ampak natakar je vztrajal, naša ekipa pa se tudi ni bila pripravljena prepirati. V jedilnih listih je bil zapisan še jesenski menu, kar nas je odgnalo v razmišljanje o posameznih jedeh in dobili smo klasičen pozdravček s hrenovim skutnim namazom in diagonalno narezano bagetko. Penina, blazno radi ponudijo radgonski rose, nam tokrat ni šla, zato so ponudili kozarec več kot solidnega in poceni gosseta in potem smo začeli z izborom. Recimo z garnelami, pečenimi v sezamu ne eni strani, na drugi strani pa s klasičnim karpačom na rukoli z izvrstno omako. In ker mora človek na štajerskem poskusiti še kaj domačega, smo se lotili hišnega belega vina, ki ga dobijo iz kleti Dveri pax. Le za kozarček smo se "pomudili" v tej deželi, potem pa smo se "odpeljali" čez meje in dobili steklenico Bensovega belega mešanega.
Prvo pravo presenečenje je sledilo takoj zatem: jote z izjemno kombinacijo slanine se ne bi sramovali nikjer na Primorskem, ne v kreativi ne ob cesti. Sledil je pršut izjemno močnega okusa, ki so ga povezali s polento z okusom sivke v teranovi omaki. Človek se seveda začenja zavedati, da bo treba piti rdeče in ponudili so Dveri paxov modri pinot – samo požirek, prosim. Ampak tudi drugi del mize se je po joti zavedal, da bo posegel po rdečem štajercu, čeprav se je imela zgoditi še neproblematična rižota (arborio) s kozjim sirom in bučkami.
In vse do glavne jedi, ki je imela slediti, smo spremljali Rožmarin v tipični zimski izdaji, Rožmarin, ki pravo konkurenco lahko dobi šele v ljubljanskem Cubu ali boljših dnevih Maxima ali pač kje na Primorskem … Pri glavni jedi pa ... Med drugim so ponujali T–bone za dve osebi. Zverino, ki sama po sebi lahko premaga vso konkurenco, če je vsaj približno korektno pripravljena. Tistega večera pa ni šlo. Meso je bilo skoraj kuhano, omak, začimb se ni niti začutilo, kot da bi hoteli vse skupaj narezati in pripraviti za govejo solato. Pa še ta ne bi bila bog ve kaj. Očitno je bežanje iz kreativnih jedi v velike kose mesa prav tako tvegano kot obratna igra.
Pri sladicah so v mariborski centrali še vedno pri (svojih) preizkušenih receptih: jogurtova krema in slive z janeževo zvezdo in siciljanskimi pistacijami, pa tarte z jabolki in mandlji v spremstvu vaniljevega sladoleda, tiramisu, čokoladni mousseji, sufleji in nougati, hišna čokoladna torta ...
Lotili smo se kostanjeve šarlote z omako iz toplih brusnic, ker smo druge stvari že nekako poznali. Slastno – brez pripomb, je pa res, da bi zraven vseeno raje poskusili obljubljeno madeiro namesto porta. Nam je pa tako ali tako prav, kaj pa v deželi sladkega vina silimo v internacionalizacijo. Po drugi strani je res, da je Rožmarin restavracija, ki črpa pri mednarodnih kuhinjah. Zato tudi vinska karta ponuja, poleg domačih, velike tuje zgodbe.
Ob koncu si recimo lahko privoščite praktično vse, kar ponujajo artilerije v kategoriji konjakov, rumov ali domačih žganic. Mi smo iz čiste radovednosti kombinirali med Movio in Matusalemom ... Zadeva se je končala z več kot prijaznim računom, brez pijače smo na osebo plačali le nekaj več kot 30 evrov.
Gostilna, ki počasi postaja inštitucija, saj ponuja najboljše in najbolj inventivno na trgu. Za razmeroma nizke cene ponujajo kakovostno kombinacijo francoske in italijanske kuhinje, pa tudi nekaj malega lokalnih receptov. Še vedno najbolj navdušujejo s toplimi predjedmi, ki so vsaka posebej samostojna kreacija.
Vinska karta je ena najpopolnejših in hkrati ena najdostopnejših pri nas.