Sreda,
9. 2. 2011,
14.44

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Bled

Sreda, 9. 2. 2011, 14.44

7 let, 1 mesec

Restavracija Pungaršek: gorenjsko-francoska naveza (zaprto)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Prehodili smo še eno etapo okoli jezera, ki dokazuje, da Bled postaja pomemben slovenski ne samo gostinski, ampak tudi gurmanski center.

Uspeh za mestece, ki je še pred sezono ali dvema veljalo zgolj za zbirališče tistih, ki so se mastili s sladkobnimi "kremšnitami", pardon – kremnimi rezinami, ki mi niti približno niso tako všeč kot množici, ki na Trojanah malica mastne krofe, na Bledu pa puding, ki ga v sendviču drži spodaj manj, zgoraj pa bolj posladkano testo ... Dobro, priznam, včasih je treba pomalicati tudi kakšno manj kreativno dobroto, ampak naša družba se je tistega večera izognila klasiki in se poskušala pozanimati, kako je pri Pungaršku. Pri mojstru, ki se je menda učil in deloval pri najboljših – v tujini.

Pungaršek naj bi v preteklosti kuhal tudi pri Michelinkah in čeprav v tej kategoriji ni edini na Bledu (še enega bomo morali obiskati letos), je pot, ki jo kani prehoditi na Bledu, dokaj jasno začrtana: sodobna kreativna in le deloma lokalna kuhinja.

Na žalost pa za dobro počutje (in to bomo na tem mestu še poudarjali) ni dovolj samo solidna ali dobra hrana, ampak tudi ambient. Če ti nekdo za steklenico vina zaračuna tudi petkrat več, kot če bi jo spil doma ali na obisku, je njegova naloga, da vsaj malce uredi mize in stole, pa tudi okna in vrata bi morala dobiti videz, ki ne bo spominjal na socialistične bifeje utrujenih sedemdesetih.

Tudi v samem začetku, ko je simpatična natakarica prinesla na mizo kozarce penine, bi se morali vprašati, kje je končala steklenica Bjane (pa na to niti ne bi opozarjali, če ne bi imela manj mehurčkov kot dva dni odprta mineralna voda). V vsakem primeru steklenice nismo videli, so bile pa zato borovničke, ki so jih ponudili za predigro, solidne – brez pripomb. In tudi nadaljevanje je bilo vse bolj prijetno, morda zato, ker smo med (predragimi) vini izbrali Kabajevega Ravana, ki nas je ob pozdravčku iz kuhinje malce umiril.

Pozdravček? Piranska sol, olivno olje, nekaj vrst kruha, med katerimi je izstopal čebulni, ob vsem skupaj pa še slasten čemažev namaz ... Različni, zelo užitni kruhki so ostali na mizi, potem pa se je začel vrtiljak izumov. V prvem delu recimo slastna ocvrta telečja glava s prepelico in kostanjem, pa manj prepričljiv ocvrt brie s solato in s karameliziranim česnom. Tu so še neobičajni vampi z vinsko omako in s tartufi, da o kapesantah na žaru s kardamomom in mangom niti ne govorimo. Izjemna bera predjedi, zato se je pravzaprav težko odločiti, katera je bila najboljša.

Podobno se je zgodilo pri juhah. V hladnem večeru so ponujali divjačinsko s tartufi in nekaj prikuhe, pa gobovo, ki je bila morda malce bolj ostra kot so običajno takšne juhe, pa še juho iz peteršiljevega korena s koščki lososa in s korenjem. V vsakem primeru ponudba solidnih jušnih napitkov visoko nad ravnijo naših krajev. Tudi glavne jedi, ki so se na mizo preselile v drugem delu našega obiska, ko smo že pili (za nas še dosegljivega) Kabajevega merlota, so bile posebne. Kombinacija jelenove rulade s slanino in z lešnikovimi vlivanci (ki spominjajo na žgance) je izjemno prepričljiva reč, mogoče malce pretežka, ampak okusna. S koruzo pitani piščanec je seveda boljši kot običajen, pri Mangartu pa so mu dodali še jurčkove štruklje. Telečji hrbet pospremijo z lazanjo in zelenjavo, za zaprisežene vegetarijance imajo sočno krompirjevo pito, ki jo kombinirajo s kislim zeljem.

Med sladicami prisegajo na rožičevo torto, čeprav si morda več pozornosti zaslužijo žličniki, ki plavajo s slivami, zraven je nekaj smetane in pistacije. Zanimiva pa je tudi kombinacija creme bruleeja, marakuje, mandarine in smetane. Še kapljica grape in vse to za okoli 45 evrov na osebo, brez pijače, seveda.

Povzetek Izvrstne lokalne jedi s kreativnimi francoskimi vplivi, da pa bi se Michelin res čutil, bodo morali spremeniti tudi notranjo ureditev. To bi dvignilo raven ponudbe in kakopak tudi vzdušje v lokalu. Vinska karta ne zajame vsega, kar imajo na zalogi. A če ste pripravljeni vino drago plačati, je poleg klasičnih Primorcev (Batič, Movia) mogoče dobiti tudi nekaj presežkov.