Četrtek, 30. 5. 2019, 4.09
5 let, 5 mesecev
Penzion Berc: ena najboljših (in najdražjih) gostiln na Bledu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,20
Na Bledu se rade pojavijo, potem pa tudi izginejo. Dobre gostilne z dobrimi kuharji, namreč. Pri Bercu kuhajo izvrstno in le upamo lahko, da ne bodo popustili.
Bled je eno izmed najslabše urejenih turističnih mest v Alpah. Človek si zlahka predstavlja, kako bi kraj s tako zanimivim jezerom, otokom in gradom uredili pri sosedih. Pa ne govorimo samo o podrtijah in ruševinah, ki jih ne popravijo, niti ne odstranijo. Govorimo o tem, da parkirišča v Zaki, ki stane tri evre na uro, občina ni niti asfaltirala. Tako smo bili v mokrem maju blatni do kolen takoj, ko smo stopili iz avtomobila.
Pravzaprav so na Bledu od vsega še najboljše gostilne: Kraljeva hiša, Triglav 1906, Blejski grad, Julijana ... Vse po vrsti so sicer drage, imajo pa svoj slog in vsaka posebej lahko nasiti tudi zahtevnejšega gosta. Nič drugače ni s Penzionom Berc v enem redkih lepo urejenih koncev Bleda, kjer po novem kuha nekdanja televizijska kuharska zvezda.
Penzion Berc
Želeška cesta 15, 4260 Bled
Telefon: 04 574 18 38
Naj takoj opozorimo, da gre za eno najdražjih restavracij pri nas, na Bledu smo na višje cene naleteli le v Grand Hotelu Toplice. Porcija govedine wagyu stane 64 evrov, podobno chautebriand, ki je sicer namenjen za dve osebi, biftek angusa je po 35 evrov ... Nič cenejša ni vinska karta slovenskih vin in šampanjcev, na kateri se Jakončičeva Carolina select dvigne nad 300 evrov, Movia Veliko rdeče pa doseže stotico.
Razmere, ki kar kličejo po tem, da si gost raje privošči degustacijski meni, ki za štiri jedi nanese sicer še vedno konkretnih 48 evrov. Toda na koncu lahko rečemo, da smo bili z razmerjem med ceno in kakovostjo zelo zadovoljni. V čisti, rustikalno opremljeni jedilnici, v kateri v ozadju pianist ubira Cvetje v jeseni in podobne viže, strežejo poudarjeno slovensko hrano s pridihom bogate francoske kuhinje.
Mimogrede, treba je povedati, da so bili sredi tedna, ko smo prišli, razprodani, samo v času našega obiska so nekatere mize pogrnili večkrat. Da ne bo kdo pomislil, da v naših turističnih centrih ni prostora za dražje gostilne. Res pa je, da so bili vsi gostje tujci (igralci golfa in upokojenci) ter da je bil uradni jezik v jedilnici angleščina. Kot večina preostalih smo tudi pri naši mizi pili vina, odprta na kozarec, ki jih je na vinski karti kakšnih deset, morda petnajst.
Začeli smo s preizkušenim, skoraj presladkim penečim zelenom iz vipavske kleti in nadaljevali z bogato Fornazaričevo malvazijo. Kot pozdrav so prinesli nezapleteno peteršiljevo maslo, ki so ga pospremili z izjemnimi svežimi mini štručkami in kajzericami. In če se nam je pozdrav iz kuhinje zdel precej dolgočasen, je bila prva predjed - esenca postrvi - polna presenečenj.
Esenca postrvi.
Že sama postavitev je bila neobičajna, potem pa so kar naštevali pojavne oblike postrvi, ki so se znašle na krožniku: hladna dimljena postrv, topla dimljena postrv, postrv v pašteti in v peni, pa še ikre in koža za povrh. Z grahovo kremo, čemažem in okisanim koromačem se je riba sestavila v zanimivo in bogato jed, ki bi jo bilo vredno naročiti tudi posebej.
Pri Bercu jedi niso poceni, a količine niso majhne. To lahko rečemo tudi za jagnječjo bakalco, ki so jo postregli ob kozarčku chardonnaya Bagueri. Podobno, kot postrv ni bila samo postrv, tudi bakalca pri Bercu ni ravno jed revnih idrijskih bajtarjev. Na Bledu ji ob žlikrofih, v katerih sta seveda krompir in slanina, dodajo še krompirjevo peno, ocvirke, kislo smetano in ocvrto rukolo.
Žlikrofi z bakalco.
Ravno prav nasitna, ne pretežka in gotovo najboljša jed večera, ki je ni presegla niti glavna jed, divji prašiček, ob katerem smo pili Četrtičevo rdečo Epoco za nemajhnih sedem evrov za kozarec. In kje je bila težava pri gozdnem ščetinarju? Sicer spodobno pečen rožnat file, zavit v slastno slanino, je bil preprosto preveč žilav.
File divjega prašiča v slanini, ajdov krap in pire peteršiljeve korenine.
Pohvaliti pa velja spretno premišljeno kombinacijo s prilogami. Za slovensko piko na i so dodali ajdov krap, polnjen s skuto in suhimi hruškami ter posut z ajdovo pokovko, meso je spremljal še pire peteršiljeve korenine in, kot se pri divjačini spodobi, robide in maline.
Veliko smo si obetali od sladice. Napovedali so Berčevo kremno rezino, ki res ni razočarala. Pod sicer nepotrebno kroglo karameliziranega sladkorja, ki služi bolj za formo kot vsebino, se je skrivala kefirjeva krema, pod njo vaniljev gel in na dnu drobljenec bele čokolade. Po vrhu so potresli rdeč poper, ob strani pa priložili še brownie, ragu rabarbare ter sveže jagode in robide.
Hišna "kremšnita".
Povzetek
Pri Bercu kuhajo bogate jedi, ki temeljijo na tradiciji (bakalca, krapi, goveja juha, kremna rezina), po drugi strani pa imajo tudi množico modernih mesnin. Če iščete gostilno, kjer vam pri mizi zamešajo tatarski biftek, ste na pravem mestu, a za večerjo imejte s seboj vsaj 50 evrov na osebo.
Vinska karta je zanimiva, čeprav razen nekaj šampanjca nimajo tujih vin. Predvsem jih zanimajo prestižni slovenski vinarji (Marjan Simčič, Movia, Jakončič), ki jih prodajajo po res visokih cenah. Na srečo imajo tudi lep izbor vin na kozarec in nekaj cenejših steklenic predvsem s štajerskega konca.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
