"Naša vsakdanja hrana je za turiste vrhunec obiska Slovenije" #intervju #video

Špela Vodovc ima kulinariko zapisano v genih, z njo je tesno povezana vsa njena družina. Oče, dedek in pradedek so bili mesarji, njena mama pa je, kot se je sama opisala, prava "teta Pehta", nabiralka zelišč, gob in vsega drugega, kar daje narava.

Tako je tudi Špelo, sicer ekonomistko, prej ali slej odneslo v kuhinjo. Kuha že od nekdaj, pred nekaj leti pa je začela prirejati kulinarične delavnice, kjer predvsem turistom iz tujine razkriva tradicionalno slovensko hrano. Jeseni bo luč sveta ugledala tudi kuharska knjiga Cook Eat Slovenia, s katero želi slovensko kulinariko predstaviti tujini.

Kako se vaša kuharska knjiga razlikuje od drugih slovenskih kuharic?

Knjiga je v angleščini in je predvsem namenjena tujcem, ki pridejo v Slovenijo. Dandanes spoznavanje novih krajev ni popolno, če ne spoznaš tamkajšnjih okusov, lokalnega načina življenja. Prek hrane je mogoče spoznati vso zgodovino nekega naroda.

V knjigi Cook Eat Slovenia so zajeti naši družinski recepti, torej jedi, ki se pri nas doma kuhajo že od nekdaj. Gre tako za vsakdanje jedi kot za tiste, ki jih pripravljamo ob praznikih, prav pri nas od nekdaj poudarjamo sezonsko hrano.

Jed, ki ji je najbolj pri srcu:

V moji družini je imela hrana vedno velik pomen, moški so bili mesarji, ženske dobre kuharice in tudi nabiralke zelišč, gob in podobnega. Še danes vsak dan kuhamo doma in v to je od nekdaj vpeta vsa družina.

Ko sem začela prirejati kulinarične delavnice, se je začela porajati tudi ideja o knjigi. Na teh delavnicah so namreč v glavnem sodelovali tujci, ki so bili navdušeni nad hrano in sem jim tudi večkrat pošiljala recepte. Potem pa sem si rekla, da bo očitno treba iz teh receptov nekaj sestaviti. In ko sem se tega lotila, sem ugotovila, da gre za precej obsežno delo.

Fotogalerija

1

 / 12

Ste imeli te recepte zapisane že prej?

Večine ne, ampak sem jih imela le v glavi. Tako so se v naši družini tudi prenašali iz generacije v generacijo, od babice do mame in nato name. Doma se kuha po občutku, malo tega, malo onega, potem poskusiš in po potrebi še malo dosoliš. Za knjigo pa je treba izmeriti količine, preračunati, za koliko oseb je recept, opisati postopek ... Tako da zdaj veliko kuhamo, preizkušamo in zapisujemo.

Nekaj značilnih jedi iz knjige, med njimi tudi specialiteta Špeline babice:

V knjigi bo zbranih nekaj več kot sto receptov, ki izvirajo iz vse Slovenije, vsakega bo spremljala krajša zgodba, povezana z njim, na primer, kako pri nas praznujemo veliko noč, za kateri del Slovenije je določena jed značilna. Želim si, da bi knjiga delovala tudi kot vodnik po Sloveniji, da si bo bralec zaželel priti za več časa in obiskati še kakšen drug kraj, ne le najbolj turističnih.

Si pa predstavljam, da bi bila lahko takšna knjiga tudi zelo lepo darilo, na primer prijateljem, sorodnikom ali poslovnim partnerjem, ki jih imamo v tujini.

Konec marca ste zagnali kampanjo na Kickstarterju, s katero zbirate sredstva za izdajo knjige. Zakaj ste se odločili za to?

Knjigo sem se odločila izdati v samozaložbi, kar seveda pomeni velik finančni zalogaj. Na Kickstarterju sem že prej opazila več slovenskih projektov, ki so bili uspešni, in vem, da je za tem stoji veliko dela. Zdelo se mi je, da bo to dober način promocije tako Slovenije in slovenske kulinarike kot seveda knjige.

Foto: Bojan Puhek

Zastavljeni cilj, pet tisoč dolarjev, sem dosegla že v prvih dveh dneh. Ta znesek seveda ni dovolj, da bi pokrila vse stroške, sredstva bom prispevala tudi sama, pa tudi na Kickstarterju kampanja teče še do 26. aprila. Se mi pa ob sredstvih, ki jih bom zbrala, Kickstarter zdi tudi dobra odskočna deska, da svet spozna slovensko kulinariko.

So bili vaši prvi podporniki na Kickstarterju Slovenci ali tujci?

In eni in drugi, jih je pa več iz tujine. Naročila sem dobila že iz ZDA, Kanade, Velike Britanije, Švice, tudi iz Singapurja so že prišla. Imam tudi naročnika, ki je vzel paket 20 knjig.

Omenili ste že kulinarične tečaje, ki jih prirejate. Kako se je začela ta zgodba?

Z njimi sem začela leta 2014. Takrat sem se ukvarjala s prirejanjem teambuildingov, a sem se pri tem osredotočala na Slovenijo oziroma Slovence. Nato pa sem si rekla, da bi morala posel zastaviti širše, in glede na to, da me že vse življenje veseli kulinarika, sem začela razmišljati o kuharskih tečajih za turiste, ki pridejo k nam.

Po svetu sem to videla že marsikje, na primer na Tajskem, pri nas pa česa takšnega pravzaprav še ni bilo. Tako sem se odločila poskusiti in zadeva se je zelo lepo prijela.

Foto: Bojan Puhek

Kdo so udeleženci teh delavnic?

Zasedba je zelo mešana. Prevladujejo angleško govoreči gosti, kakšna četrtina je takšnih, ki imajo slovenske korenine. Ti potomci izseljencev poznajo predvsem potico, ta je vsekakor na prvem mestu, spomnijo se tudi kakšnih štrukljev in žgancev. Pri njih je fascinantno, ko jih vidiš, kako se ob vonju in okusu teh jedi vrnejo v svoje otroštvo. Mi smo teh jedi vajeni, to je naša vsakdanja hrana, zanje pa je to vrhunec obiska Slovenije. In to ne velja le za potomce Slovencev, tudi drugi turisti iz tujine so mi že rekli, da je bila kuharska delavnica vrhunec njihovega potovanja.

Kaj v slovenski kulinariki je za goste iz tujine najbolj zanimivo?

Zanimanje za delavnice še vedno raste, ker so zasnovane kot druženje z lokalnim prebivalstvom. Kuhamo, ob tem si privoščimo kakšen kozarec vina in se pogovarjamo, tako da je vzdušje res sproščeno, v teh nekaj urah stkemo prave prijateljske vezi. Turisti vedno bolj iščejo takšna doživetja, pristnost in vpogled v to, kako tukaj živimo.

Preberite še:

Trendi "Mnogi že dolgo ne govorijo več slovensko, še vedno pa pečejo potico" #video #intervju

Trendi Srbski igralec, ki ima v New Yorku znano pekarno: Blejska kremšnita je najboljša na svetu #intervju

Trendi Kuhar iz Teksasa, ki sta ga navdušila slovenska hrana in vino #intervju