La Bottega Dei Sapori: piranska delavnica istrskih okusov

Zdi se prav, da je na naši obali ob velikih obratih, ki za visoko ceno ponujajo majhne kalamare s pomfritom in tatarsko omako, in ob redkih majhnih istrskih oštarijah tudi kakšna običajna, po italijansko urejena gostilna. Po italijansko, seveda, ne nazadnje gre za gostilno piranskih Italijanov. La bottega dei sapori ima svoje prostore v Tartinijevi hiši na glavnem piranskem trgu, rahlo obkoljena s klasično ponudbo kavic in sladoledov.

Kljub temu je dovolj vidna in predvsem veliko bolj resno urejena od okolice. Izpostavljamo lično notranjost, kjer so mize opremljene s težkimi prti in pravim priborom. Lahko bi celo rekli, da naj ima osrednji del Pirana (pa tudi Portoroža) več takšnih lokalov, a to je že druga zgodba, ki govori o našem turizmu in lokalnih šefih, ki bi radi služili velike denarje z barakami, v katerih domujejo avtomati za poker in podobna navlaka.

Nazaj v lokal. Imajo majhno, učinkovito in ne predrago vinsko karto, kjer ob redkih tujcih in Štajercih domujejo Korenika&Moškon, Movia, Edi Simčič, Nando … in predvsem Brandulin, še en iz briškega plemena Kristančičev, ki ga tako osebje kot glavni kuhar, ki se včasih prismuka v prostor, še posebej cenijo. Začeli smo kar z njegovim sauvignonom, če drugega ne, zato, ker so ga ponujali na kozarec, kar je zmanjšalo stroške odprave, pa tudi zato, ker se je zdelo, da se bo brez težav spoprijateljil s pozdravčkom iz kuhinje – žlico bakalarja in hišnim kruhom z olivami.

Da bi poskusili čim več hladnih jedi, je pametno vzeti krožnik ribjih specialitet, na katerih imajo sardele na šavor, hobotnico s paradižnikom in bučkami ter sipo, vse skupaj na oljčnem olju. Na drugi strani je bil nepretresljiv, na stroj narezan istrski pršut. Pravzaprav smo se pri začetni ponudbi izognili samo govejemu karpaču, ki ga lahko potresejo z grana padanom ali s tartufi. Da se poslanstvu zelene Istre kljub le korak oddaljenemu morju ne mislijo izogniti, so dokazovali popoprani istrski bobiči. Je pa res, da si tisti, ki brez morja ne morejo niti na krožniku, lahko privoščijo tako škampovo kot ribjo juho. Še več, za škampovo naj bi veljajo, da je bližnja sorodnica tiste, ki so jo pred desetletji izumili v restavraciji v portoroški marini. Sledili so ozki rezanci (po domačem receptu) El savor, ki so opremljeni s teletino, grahom in zelišči, torej kar malce neznačilni za področje, a porcija je bila velika in okusna, cena pa, kot se je izkazalo na koncu, res ugodna.

A v vsakem primeru je treba v Piranu poskusiti ribe. Namigovali so, naj vzamemo brancinov file El savor, torej po domačem receptu, kar pomeni, da dobite na krožniku peperonato in majhne kose dobro pečenega krompirja, file brancina pa kuhan čaka v polivinilasti vrečki, skupaj z olivami in paradižnikom. Riba, ki jo s pripadajočo družbo nalijejo na krožnik (vrečko pa seveda odstranijo), ima poseben rahlo kiselkast okus.

Mnogi se bodo zmrdovali, a po sauvignonu je bil spet čas za Brandulina. Na kozarec so ponujali njegovo rdečo zvrst, ki ni z ničemer zmanjšala užitka ob brancinu. Mimogrede, v Bottegi imajo ob naštetih jedeh marsikaj mesnega, tudi bifteke in florentince, pa tudi vse pojavne oblike školjk in rakov, a naša naloga je bila poskusiti le še sladice, ki svojega mesta nimajo v jedilnem listu, ker jih delajo sproti. Tokrat sta bili naši žrtvi poenostavljen jagodni mille foglie in čokoladna torta brez moke z vaniljevo kremo. Dobri odločitvi. Podobno kot grappa iz kleti Korenika&Moškon. Vse skupaj ni bilo veliko dražje kot 25 evrov na osebo.

Povzetek

Gostilna na glavnem trgu v Piranu, ki se še ni čisto uveljavila, jo pa radi priporočajo domačini. Predvsem pri pripravi morskih prebivalcev se vidijo dolgoletne izkušnje iz kuhinje, za zeleno Istro pa bo morda v Bottego treba še enkrat v katerem drugem letnem času.

Vinska karta je majhna, a vzorno pripravljena. Med največkrat omenjanimi so vina z Obale in briški konec.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.