Prek meja
Četrtek, 30. 10. 2025, 4.00
2 dneva, 16 ur
Prek meja (57.) - Igor Leiler
Igor Leiler o Japoncih: So zelo sprejemljivi za nove stvari, asimilacija novih idej je hitra
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,45
Dr. Igor Leiler na Japonskem v Kjotu že 24 let vodi edino restavracijo s slovenskimi jedmi na Japonskem - Pikapolonco.
Igor Leiler na Japonskem živi že 47 let, vse od svojega tridesetega leta. Doktor teoretične matematične ekologije se je v deželi vzhajajočega sonca odločil ostati in si tam ustvariti življenje, česar pa Slovenec sprva ni načrtoval. "Mislil sem, da bom tukaj doštudiral in se potem vrnil v Ljubljano. Iskal sem delo na univerzi, na področju matematike ali biologije, a ga nisem dobil. Nato pa sem na Japonskem našel delo in naposled tudi ženo," nam v rubriki Prek meja zaupa Leiler, ki je v zrelih letih tudi popolnoma nenadejano zamenjal svojo poklicno pot in pred 24 leti odprl še danes edino slovensko restavracijo Pikapolonca na Japonskem. Razkril nam je tudi veliko zanimivosti iz daljne dežele in primerjal Slovenijo z danes že skoraj njegovo drugo domovino Japonsko.
Na Japonskem živite že 47 let. Kaj vas je v deželi vzhajajočega sonca prepričalo, da tam ostanete?
Za to, da ostanem na Japonskem, me je prepričal študij. V Ljubljani sem na dodiplomskem študiju končal matematiko, na Japonskem pa nadaljeval magisterij in doktoriral iz teoretične matematične ekologije. Ko sem končal študij, sem na Univerzi v Ljubljani iskal delo, če bi to področje koga utegnilo zanimati, a zanimanja ni pokazal nihče. Delo mi je uspelo najti na Japonskem in tudi zato ostal tukaj.
Na Japonskem že vrsto let vodite slovensko restavracijo Pikapolonca. Zakaj ste se odločili za ta posel in kaj je pri njem najtežje?
Letos 1. oktobra smo vstopili v 25. leto delovanja restavracije, ki smo jo odprli leta 2001. Kako je do tega prišlo, pa je dolga zgodba. Po končanem študiju sem začel delati za software podjetje (podjetje s programsko opremo), kjer sem delal okoli deset let. Nato sem se odločil, da bi začel izdelovati računalniške igrice za otroke. Podjetja, v katerem sem delal, to področje ni preveč zanimalo, zato sem se osamosvojil in našel sponzorja v Kjotu, ki je bil naš projekt pripravljen financirati. Bilo nas je okoli osem in naredili smo kar veliko računalniških igric. Šlo je za t. i. edutament software (skovanka iz besed education in entertainment, op. a.). Gre za igrice, skozi katere se otroci učijo različnih stvari.
Takšna je zunanjost Leilerjeve restavracije Pikapolonca, ki je še vedno edini ponudnik slovenskih jedi na Japonskem.
Šlo nam je vedno bolje, a po kakšnih sedmih letih smo izginili ... Vsa industrija je izginila, celotna stroka je šla v pozabo. Tudi mnoge revije, ki so izhajale in pokrivale edutainment software, so izginile s polic. Bili smo eni izmed prvih, ki smo to začeli. Tudi druga podjetja so prišla na trg, a kot rečeno, v zelo kratkem času smo vsi izpuhteli v nič. Razlog za to je bil v tem, da smo bili s to vrsto ponudbe vsi enostavno malce prezgodnji, vse se je dogajalo v začetku 90. let. Računalniki so začeli prihajati na trg, ljudje so jih začeli kupovati. A računalniki so bili zelo dragi, kar je seveda pomenilo, da očetje niso bili preveč navdušeni nad posojanjem računalnikov svojim otrokom ...
Pri 50. letih izgubiti službo ni preveč prijetno ... Rodil se nama je tudi sin ... Začel sem razmišljati o tem, kaj bom delal v naslednjih letih. Medtem ko sem razmišljal o tem in onem, so me povabili na neki sejem nekje na deželi, kjer naj bi predstavil eno izmed slovenskih jedi. Pripravil sem prekmursko gibanico in ljudem je zelo teknila, hitro smo jo prodali.
Čez dva tedna so me z isto željo, da predstavim kakšno slovensko jed, spet povabili na podoben dogodek in spet sem predstavil prekmursko gibanico. Tudi takrat je bila na hitro prodana in rodila se je ideja, da bi lahko to stvar spremenil v posel; kuhanje mi je bilo zelo blizu, že od malega sem zelo rad kuhal, izdeloval to in ono.
Notranjost restavracije Pikapolonca v Kjotu.
Posel se je začel; vsak mesec sva šla z ženo na kak sejem, kjer sva prodajala gibanice, ajdov kruh in še kaj. Sprejemala sva tudi naročila, a po kakšnem letu dni se mi je zazdelo, da je čas, da ustvarimo restavracijo. Namesto da bi midva z ženo hodila naokoli, sem menil, da bi bilo boljše, če nas ljudje obiščejo v restavraciji. Restavracija Pikapolonca se je rodila in na srečo so naši slovenski okusi Japoncem všeč; že 25 let nas obiskujejo in uživajo jedi iz cele Slovenije – jedi od Primorja, preko Notranjske in naokoli vse do Prekmurja se pojavijo na naših mizah. Odvisno od letnega časa se jedilnik spreminja!
Kaj je na Japonskem najtežje glede vašega dela? So to pričakovanja ljudi, dobava živil, delo v družbi, ki je lahko zelo tekmovalna in ima veliko konkurence?
Tukaj lahko dobimo vsa živila, ki morda nimajo istega okusa kot v Sloveniji. Zelenjava in sadje imata v Sloveniji močnejši okus, a to ne pomeni, da sta tukaj na Japonskem zanič. Nista, niti slučajno.
Še vedno smo edini ponudnik slovenskih jedi na Japonskem. Od začetka so prihajali radovedneži in znanci ter ljudje, ki so jih s seboj pripeljali znanci. Ljudem je bila hrana všeč in beseda o restavraciji se je hitro razširila. V dveh ali treh let smo postali precej priljubljeni, vse do obdobja korone, kot temu rečemo tukaj (covid-19). Restavracija je bila vsak dan polna. Potem pa je prišla korona in smo morali Pikapolonco vmes tudi zapreti, ljudje so se takrat bali hoditi okrog. Precej gostov je tudi po koroni nehalo prihajati.
Če v tistih dveh letih država ne bi pomagala s financiranjem, bi verjetno Pikapolonca prenehala delovati. Tudi če smo bili v obdobju korone kdaj odprti, gostov ni bilo veliko. Po koroni so spet začeli prihajati, a jih je dosti manj, kot jih je bilo včasih. Ne samo pri nas, ampak na splošno ljudje dosti manj zahajajo v restavracije, kot so nekoč. Še vedno nas Pikapolonca preživlja, in čeprav je manj lagodno, je kljub temu v redu.
Ste šli na Japonsko z načrtom, da si tam ustvarite življenje?
Ne, nisem imel takega načrta. Mislil sem, da bom tukaj doštudiral in se potem vrnil v Ljubljano. Iskal sem delo na univerzi, na področju matematike ali biologije, a ga nisem dobil. Nato pa sem na Japonskem našel delo in naposled tudi ženo.
"Poročila sva se pred več kot tridesetimi leti. Tovrstnih porok takrat tukaj še ni bilo veliko. Njeni starši so me sprejeli z veseljem, še posebej me je bil vesel njen oče, ki je bil krojač. Izdeloval je obleke v evropskem stilu. Evropo je imel zelo rad in čeprav sem bil tujec, zanj to nisem bil. Bil sem dobrodošel. Zdaj pa je takšnih porok in razmerij vedno več in tudi tujcev nas je tukaj ogromno," o svoji ženi Tomoe in njeni družini pove Igor Leiler.
Kako so v tistem obdobju gledali na poroko med vami, Evropejcem, in vašo ženo, Japonko? Je bilo prisotnih kaj predsodkov? Kako vas je sprejela njena družina?
Poročila sva se pred več kot tridesetimi leti. Tovrstnih porok takrat tukaj še ni bilo veliko. Njeni starši so me sprejeli z veseljem, še posebej me je bil vesel njen oče, ki je bil krojač. Izdeloval je obleke v evropskem stilu. Evropo je imel zelo rad, in čeprav sem bil tujec, zanj to nisem bil. Bil sem dobrodošel. Zdaj pa je takšnih porok in razmerij vedno več in tudi tujcev nas je tukaj ogromno.
Kako ste se prilagodili na novo okolje? Ste imeli težavo s prilagajanjem na drugo kulturo in predvsem jezikovno oviro?
Nekaj malega sem se japonščine učil v Ljubljani. To je trajalo okoli tri mesece in potem sem prišel na Japonsko. Preden sem šel na univerzo, sem moral v Osaki pol leta obiskovati in opraviti tečaj japonščine. Malo japonščine so nas naučili na univerzi za tuje jezike, a prav veliko po pol leta nisem govoril. Vzelo mi je še kakšnih deset let, da sem začel govoriti bolj tekoče. Mislim, da ko se po telefonu danes pogovarjam z ljudmi, verjamejo, da sem Japonec.
Moja žena pozna nekaj besed v slovenščini, zanimivo pa je, da ima za jezike izreden posluh. Ko nas včasih obiščejo slovenski gosti in se z njimi pogovarjam, sluti, o čem se pogovarjamo. Ne ve čisto točno, a zna razbrati, kaj je bila glavna nit pogovora, čeprav slovensko ne govori.
Ste se s svojima otrokoma v njunem otroštvu pogovarjali dvojezično?
Ne, nisem. Takrat sem še delal v podjetju, kjer smo izdelovali igrice. Od doma sem šel ob osmih zjutraj in se vrnil zvečer ob osmih ali devetih. Odločil sem se, da se z njima ne bom pogovarjal slovensko. Govorili smo japonsko.
Imam hčerko in sina. Hčerka se uči slovenščino, bila pa je tudi v Ljubljani, kjer se je nekaj časa učila slovenščine na ljubljanski univerzi. Nekaj malega slovenščine zna. Sin je danes star 27 let, hčerka pa 31. Oba živita in delata v Tokiu.
Kaj vas je na Japonskem v primerjavi s Slovenijo prepričalo? Zakaj se niste vrnili v Slovenijo?
Ni nobene konkretne stvari. Tukaj sem našel delo. Iskanje dela v Sloveniji sem urejal prek pisem. Če bi šel nazaj, bi verjetno našel kakšno delo. A tukaj sem imel znance in prijatelje, poleg dela sem našel tudi svojo boljšo polovico Tomoe. Nič ni bilo prisiljeno, nikoli ni bilo posebne odločitve, vse se je zgodilo spontano.
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: ajdov kruh.
Kako deluje socialna država na Japonskem in kako je poskrbljeno za zdravstveno zavarovanje, mlade družine, mlade pare, plače, dopuste?
Ko sem še živel v Sloveniji, je bila tam še Jugoslavija. Imeli smo zastonj šolstvo in zdravstvo, veliko stvari je bilo zastonj. Čeprav sem bil rojen v komunistični Jugoslaviji (ki so jo kritizirali takrat in jo zdaj še bolj) in če pustim politiko na strani, bi rekel, da nimam nič proti stari Jugoslaviji.
Bile so stvari, ki so bile zelo dobro urejene, in vem za stvari, ki so bile urejene slabo in bi bile lahko urejene bolje, če ne bi bile plod slabe politike. Ko sem prišel na Japonsko, se mi je zdelo, kot da sem prišel v socialistično državo.
Vsak mesec plačamo za zdravstveno zavarovanje. Delež, ki ga prispevaš, je odvisen od višine tvoje plače. Če je velika, plačaš več, če je manjša, plačaš manjši delež. Če pa je plača zelo majhna, je treba prispevati zelo malo ali celo nič. Ko obiščeš zdravnika, je treba v času, ko si še delovno aktiven, plačati še 30 odstotkov. Če je bil znesek zdravljenja na primer tisoč evrov, dodatno plačaš 300 evrov. Vse drugo pa je poravnano z zavarovanjem.
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: na krožniku pečenka, zlivanka in ajdova klobasa.
Pri zelo dragih in zahtevnih operacijah ni treba plačati več kot določene vsote, vse drugo pa spada pod zavarovanje. V starejših letih delovnemu prebivalstvu pripada tudi pokojnina. Sam jo imam, tukaj se mi je začela šteti s študentskimi leti. Če ne oddelaš polne delovne dobe, pokojnina ni zelo velika.
Mladina pa ne živi v preveč lepih okoliščinah; plače niso zavidljive in denarja, ki je potreben za vzgojo otrok, nimajo dovolj. Želja po poroki in otrocih obstaja, a realnost mnogokrat prekriža načrte ... Dopusti tukaj niso vredni omembe; teden prostih dni je kar težko izkoristiti ...
Kako pa je s cenami storitev, hrane in jedi v restavracijah ter s cenami nepremičnin?
Eno jabolko na primer stane en evro, kar je okoli 175 japonskih jenov. Pred desetimi leti je bila ta cena nekoliko nižja. Takrat mi tega ni nihče verjel. Slišim, da so zdaj cene tudi pri vas v Sloveniji podobne. Vse je drago, tudi cene živil v Sloveniji so zdaj izredno visoke.
Najemnine v Ljubljani so višje kot tukaj na Japonskem. Tudi kosilo v Ljubljani je v primerjavi z Japonsko oziroma Kjotom dražje. Pri vas imajo sicer študenti bonuse, tukaj pa tega ni.
Druga stvar je, da je v 90. letih ekonomija tukaj cvetela in bila izjemno dobra. Zemlja je bila izjemno draga in se je z vsakim letom še podražila, potem pa je kar naenkrat vse upadlo. Vse od takrat naprej, z določenimi vmesnimi obdobji, je japonsko gospodarstvo izravnano. Ni večjega nihanja ne gor in ne dol. Plače so tako rekoč iste, kot so bile takrat. To je ena izmed redkih držav na svetu, kjer so plače ostale iste.
V Evropi so se plače v istem obdobju povečale za nekajkrat. Začele so rasti v zadnjem letu oziroma letu in pol, a ob tem rastejo tudi cene. Kdaj tudi naglo narastejo, kar lahko pripišemo Putinu in vojni v Ukrajini. Ves uvoz energije in nafte je zelo drag. In ne samo energije ...
Pred desetimi leti so bile cene nižje. Danes pa imamo podobno količino denarja kot takrat, a so tudi cene višje, kot so bile v tistem obdobju.
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: ribji krožnik.
Prebivate v Kjotu. Kakšno je to mesto? Je prijetno za življenje?
V primerjavi z Ljubljano je ogromno mesto. Življenje v velikih mestih sem sicer izkusil že prej – ko smo bili s prijatelji v študentskih letih v Londonu, smo šli v disko. Druga dva prijatelja sta se hitro vrnila v našo nastanitev, sam pa sem ostal tam do okoli druge ure zjutraj in potem do našega prenočišča hodil do šestih zjutraj. V Ljubljani bi bil doma v pol ure.
Ko sem prišel na Japonsko, se mi Kjoto v začetku ni zdelo tako veliko mesto; lagoden tempo življenja. V Kjotu živita okoli dva milijona ljudi, tu bi lahko živelo celotno prebivalstvo Slovenije. Mesto je veliko približno desetkrat 15 kilometrov. Če pa greste v Tokio, se vam zdi, da mesto nima konca. Ko sem prvič prišel na Japonsko, smo pred pristankom letala v Tokiu kakšnih deset minut leteli nad mestnimi lučmi.
Kjoto na Japonskem ne spada med največja mesta. Velika mesta so Tokio, Osaka, Fukuoka itd. Prva prestolnica je bila mesto Nara, nato je prestolnica postal Kjoto in pred več kot sto leti nazaj Tokio.
Kjoto je starodavno in zgodovinsko mesto z velikim številom templjev in svetišč. Menda jih je okoli deset tisoč. Tujci in turisti, ki obiščejo Japonsko, ne zgrešijo Kjota in ga zagotovo pridejo obiskat. V mestu imajo ljudje kar precej težav s turisti, na primer, da domačini skorajda ne morejo uporabljati avtobusov, ker so ti vedno zasedeni s turisti.
Kjoto je kulturno mesto, kjer živi veliko študentov. V Kjotu je več kot deset univerz; del Kjota je pravo študentsko mesto.
"Kjoto je starodavno in zgodovinsko mesto z velikim številom templjev in svetišč. Menda jih je okoli deset tisoč. Tujci in turisti, ki obiščejo Japonsko, ne zgrešijo Kjota in ga zagotovo pridejo obiskat," nam zaupa Leiler.
V čem se najbolj razlikujeta slovenska in japonska kultura in v čem bi bilo dobro, da bi Slovenci posnemali Japonce? Lahko morda izpostavite dobre in slabe stvari na Japonskem?
Če nekje živiš dlje časa, vidiš tako slabe kot dobre stvari. Japonci so prijazni, a tujcev še vedno ne znajo sprejemati in ne vedo, kako bi jih sprejeli. Če dam primer: z ženo greva v restavracijo ali pa po nakupih. Sam govorim tekoče japonsko in prodajalca vprašam za določeno stvar, on ali pa ona pa začne stvari razlagati moji ženi Tomoe. Ampak to je njihova mentaliteta – tega jim ne štejem ne v dobro ne v slabo, taki pač so.
Njihova kultura je osnovana na sramu. Sram je nekaj, čemur bi se radi vsi izognili. "Ne delaj tega, zato ker te vsi gledajo," pravi njihovo ogledalo. V Evropi imamo bolj zakoreninjeno krščansko kulturo: ločimo med dobrim in slabim.
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: na krožniku zelenjavna gibanica.
Japonci se lahko obnašajo zelo slabo, ko jih nihče ne gleda. Recimo, mnogi pravijo, da je Japonska zelo čista. A to govorijo tujci, ki hodijo po čistih delih mesta. Japonci sami pa so lahko ponekod zelo neurejeni in puščajo smeti vsepovsod. Fasada, ki jo kažejo ljudem, in tisto, kar je za njo, sta zanje dve različni stvari.
Kot veste, so vlaki pri njih natančni do sekunde. Seveda se zgodi, da vlak zamudi in že 30-sekundna zamuda je pospremljena z globokim opravičevanjem. Je pa, na primer, značaj cestnega prometa v vsakem mestu drugačen. V Kjotu recimo je peljati skozi rdečo luč nekaj običajnega. Ko se rdeča luč prižige, vozniki še naprej vozijo. To se po drugih mestih ne dogaja.
Vozniki tudi ne dajejo radi prednosti, če se vključuješ s stranske ceste (a to verjetno ni samo japonska "specialiteta"). Kot sem že dejal, Japonci težko sprejemajo tujce, a ko te sprejmejo, te sprejmejo popolnoma, kot da si eden izmed njih.
Javni promet in predvsem vlaki na Japonskem slovijo po izjemni točnosti: "Kot veste, so vlaki pri njih natančni do sekunde. Seveda se zgodi, da vlak zamudi in že 30 sekundna zamuda je pospremljena z globokim opravičevanjem. Je pa, na primer, značaj cestnega prometa v vsakem mestu drugačen," pove naš sogovornik.
Katere predele Japonske bi za obisk predlagali turistom?
Predlagal bi obisk Hirošime. Vsi, ki si ogledajo to mesto, so šokirani in pravijo, da je to grozljivka. Vsem bi tudi priporočal tudi Tokio, kjer moraš preživeti nekaj dni, da občutiš njegovo atmosfero. Zanimivo je iti tudi na trge. Tukaj je trg nekaj drugega kot v Ljubljani. Ta del je zelo zanimivo obiskati, saj tam vidiš, kaj prodajajo in kaj se dogaja. V Kjotu ljudem sploh ni treba predlagati stvari, saj si večina ljudi ogleda svetišča.
Lepo je iti tudi na deželo, kjer bi priporočil njihove klasične hotele (rjokan), ki ponujajo zanimive izkušnje, drugačne, kot jih poznamo v naših hotelih. Priporočal bi tudi spa (toplice), ki jih je tukaj ogromno in so čudovite. Dobre restavracije imajo izjemno dobro postrežbo, in hrana, ki jo strežejo, je prvovrstna!
Katere kulturne razlike med državama so vas najbolj presenetile?
Velika razlika je med japonskim in slovenskim humorjem; šale, ki so v Sloveniji zelo popularne (vsaj bile so), tukaj ne najdejo odmeva. Na primer: Zakaj morajo biti mlada dekleta ob osmih v postelji? Zato, da so lahko ob desetih doma. Tukaj se temu nihče ne bi smejal; šala postane uganka. Ne, neumni niso, a vsaka zgodba je nova, ozadja ni, predpostavk ni.
Ste se morali naučiti kakšnih posebnih pravil vedenja (npr. pri obnašanju v javnosti)?
Ne da bi se česarkoli posebno zavedal, sem se verjetno prilagodil temu in onemu. Po dveh letih bivanja tukaj sem šel v Ljubljano in kar me je najbolj presenetilo, so bili zelo glasni ljudje v kavarnah in restavracijah. Tukaj se seveda vsi pogovarjajo, a glasne so morda samo pivnice.
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: na krožniku zlivanka s kislo repo.
Katera japonska navada vam je najljubša? Katerih ne razumete ali se vam zdijo čudne?
Lahko je vprašati, težje odgovoriti. Človek se ne zaveda, da diha in da je zrak najpomembnejša stvar. Prav tako je z navadami; toliko jih je, da se jih enostavno ne zavedam več ... Japonci so zelo sprejemljivi za nove stvari; asimilacija novih idej je hitra. Morda celo prehitra. V japonščini je ogromno tujih besed; ne zato, ker japonskih besed za iste stvari ni, ampak zato, ker se tuje besede slišijo bolje, bolj pametne, bolj kul ...
Pri Japoncih mi je zelo všeč, da svojih idej in mnenj ne vsiljujejo drugim ljudem.
"Pri Japoncih mi je zelo všeč, da svojih idej in mnenj ne vsiljujejo drugim ljudem," o Japoncih pove Igor Leiler, ki na Japonskem živi že 47 let.
Imate stik s kakšnimi drugimi Slovenci na Japonskem?
Veliko Slovencev je v Tokiu in verjamem, da se med seboj kar precej srečujejo. V Kjotu jih skorajda ni, Tokio pa je daleč ...
Ali kdaj pogrešate Slovenijo? Kaj najbolj?
Tukaj živim že 47 let, pogrešanje postaja zgodovina. Bili so časi, ko sem pogrešal pogovore in debate s prijatelji ... in lagodno življenje (nedvomno lagodnejše od življenja tukaj).
Ali ste se v vseh teh letih življenja na Japonskem večkrat vrnili v domovino?
Nekajkrat sem obiskal Slovenijo z družino, nekajkrat sem peljal skupino turistov na ogled Slovenije. Japonci so navdušeni nad Slovenijo!
Jedi, ki jih Igor Leiler ponuja v svoji restavraciji Pikapolonca: na krožniku zlivanka.
Kako Japonci gledajo na Slovenijo – jo poznajo, imajo o Slovencih kakšne stereotipe?
No, Slovenija je geografsko majhna in časovno mlada dežela. Nekateri jo seveda poznajo (naši športniki pri tem igrajo zelo pomembno vlogo: košarka, plezanje, odbojka, smučarski skoki itd.), velika večina pa meni, da smo bili del Češkoslovaške države.
Preberite še zadnje zgodbe iz rubrike Prek meja:
