Torek, 30. 4. 2013, 11.33
7 let
Restavracija Manna: prenova v Trnovem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
V Ljubljani na Eipprovi je verjetno največ gostinskih lokalov na kvadratni meter, za jedce pa je najbolj zanimiva Manna.
Če so naši podatki točni, še ni minilo leto, odkar so Hišo kulinarike Manna zasedli novi lastniki. Nekakšna finančna družba, ki je imela očitno prste vmes tudi pri sanaciji te zanimive trnovske gostilne. Novi lastniki so zamenjali natakarje, poenostavili vinsko karto in jedilni list ter ukinili zdravilne žganice, ki jih je ob prostem času nabiral in pripravljal natakar iz prejšnjega moštva. Škoda za ta del. Zdaj namesto tega ponujajo uvožene rume, konjake in Ronerjevo viljamovko ter srbske digestive. A če odmislimo zadnji del, lahko ugotovimo, da je ponudba hrane veliko cenejša, manj komplicirana, veliko vin imajo tudi na kozarec, še vedno pa imajo skupno težavo s staro ekipo: nimajo parkirišča (za parkiranje je treba zdaj poklicati v gostilno), na Eipprovi, kjer domujejo, pa je parkirišče težko dobiti celo ob nedeljah in praznikih.
Manna je sicer povsem korektna gostilna, v kateri lahko na začetku dobite povsem spodobno domačo pašteto s tartufi (podobno kot v Cubu ali Separeju). Sledijo lahko ajdovi krapki z zeliščno skuto na treviškem radiču ali dimljene račje prsi, pred glavnimi jedmi pa radi ponudijo klasičen sorbet. Za glavno dejanje si je naša četa namesto telečjih ličnic na žaru zaželela običajen (in odlično pripravljen) biftek ter jagenjčkova rebrca, ki jih pred peko dolgo obdelujejo na zmerni temperaturi in so tako mehka, da imajo srečo, da ne razpadejo. Serijo smo sicer začeli s presladko teranovo penino, široko ponudbo vin na kozarec smo preverili z Lisjakovim teranom, Tilijinim modrim pinotom in Kocijančičevim merlotom Brjač, izredno sladka malibu torta pa se je srečala s Tilijinim rumenim muškatom Galileus.
A to je bil zgolj uvod, bolj resno smo se Manne lotili prejšnjo nedeljo. Ob nedeljah za res majhen denar (stara Manna niti približno ni bila tako poceni) ponujajo nedeljske menije. Kakšnih deset evrov je osnova s kozarcem Pucerjeve malvazije, naše omizje pa je dodalo še kozarec rdečega, predjed in žganice. Namesto presladkega penečega terana smo tokrat dobili srebrno penino in dve predjedi, ki nista bili z menija: "baby" lignji na žaru s peno čemaža, na drugi strani pa regrat z vso potrebno spremljavo krompirja in ocvirkov. Soliden uvod je nadaljevala za prestolnico nenavadno okusna goveja juha. Nedelja je pač nedelja, za tiste, ki kravje tekočine ne prenesejo, pa imajo v programu tudi bučkino in gobovo juho.
Za glavno jed smo ob spremljavi briškega Kocijančičevega caberneta dobili žrebičkov file s čemažem, na drugi strani rižoto s treviškim radičem, pripadla pa nam je še solatna mešanica radiča, motovilca in rukole z jajcem in fižolom. Resno kosilo. Za sladico so imeli torto s kombinacijo banane in nutelle, prav posebno rahel izdelek (pravijo, da imajo najboljšega slaščičarja v Ljubljani), ki smo ga pospremili s Steyerjevim tramincem. Nič posebnega, bi lahko rekli, po drugi strani pa si vsaj Ljubljančani samo želijo, da bi ob nedeljah tako rekoč v samem središču za razmeroma pičle denarje jedli solidno kosilo. Bomo videli, če bo financarjem uspelo to, kar prejšnjim lastnikom ni.
Povzetek
Poskus prenove stare ljubljanske gostilne. Namesto dragih jedi, ki so bile vezane na ljubljansko lokalno okolje, se zatekajo h klasičnim receptom, ki jih ponuja zadnja moda. Kombinacija italijanskih in francoskih vzorcev, predelana v konzumno slovensko preobleko.
Imajo največjo ponudbo vin na kozarec, a zdi se, da gre za stare zaloge, ki utegnejo počasi poiti. Sicer pa je tudi vinska karta zanimiva, predvsem imajo zelo dober izbor primorskih vin.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
