Gostišče Trojane: tradicija krofov ob stari cesti

Na Trojanah pravijo, da so gostišče s tradicijo, v bistvu pa so, brez vsakega dvoma, največja hranilnica v naših krajih. To se je med našim obiskom, namerno smo se lotili obeda v nedeljo ob štirih popoldan, izkazalo tudi v praksi. Obsežni parkirni prostori v več etažah niti niso več požirali vseh avtomobilov in avtobusov, polnih lačnih ust. Jedli so vsi in jedli so vse. Jedli so v stari gostilni in jedli so v novejšem prizidku čez cesto. In tisti, ki niso jedli, so stali v vrsti za krofe, da jih odnesejo domov, tistim, ki mogoče niso bili na Trojanah. In tisti, ki niso stali v vrsti za krofe, so nakupovali v priročni trgovini, ki je na voljo.

Skratka, gostišče, ki je zaslovelo po krofih in ki mu slave ni ukradla niti avtocesta, ki skozi hribe iz Maribora proti Ljubljani ali obratno teče po drugi trasi, je bilo nabito polno. Vzdušje pa skoraj nervozno zaradi gneče … kaj, če česa zmanjka? A na Trojanah, kjer so prve krofe začeli peči že leta 1960 in kjer za ljudstvo skrbi več kot 100 različnih oseb, ničesar ne zmanjka, obratno, navadno je vsega preveč.

Mizo smo komaj dobili, na njo pa so hitro vrgli dva jedilna lista. Morda je čas, da to knjižico malce obnovijo, črke so kot iz kakšnega računalniškega programa iz leta 1989, a ljudstva to ni motilo, kot jih ni motilo drenjanje, saj so mize, bili smo v stari hiši, zaradi zadovoljevanja vseh potreb veliko preblizu ena drugi. Ponudba je široka in cene so ugodne. Avtobusi, polni upokojencev iz vseh bližnjih dežel, ki v zadnjem času rešujejo gostinske lokale, si želijo preproste in poceni hrane, zato smo sledili občutkom, ki so velevali, da vzamemo reči, ki se tukaj jedo, oziroma jedačo, ki se pogosteje obrača. In, med nami, kljub vsemu smo se izognili ponudbi z žara in picam, ki zapolnjujejo velik del jedilnega lista, skoraj toliko kot dnevni meniji.

Začeli smo z narezkom domače šunke, ki naj bi zadovoljil eno osebo. V Ljubljani bi s podobno porcijo marsikje hoteli preigrati štiri osebe. Veliko porcijo narezka smo torej pričakovali. Toda šunka je bila malce premastna, hren pa neučinkovit. Pomagal je kruh, navaden, bel, svež (tudi zaradi množice gostov) in sladek kot redko kje pri nas. Aja, pri hladnem mesu, ne samo za okras, pristavijo jajce in paradižnik.

Kot rečeno, najbolj se izplača naročiti različne menije, ki vsebujejo juho, določeno glavno mesno jed, vse priloge in sladico. Cene se začnejo malce pod in končajo malce nad desetimi evri. In smo se odločili za meni s telečjim pariškim za 12 evrov, na drugi strani pa za krožnik s krvavico (čas je že pravi), praženim krompirjem in kislim zeljem za 6 evrov. Začeli smo s kar preveč anemično govejo juho, ki jo lahko naredijo z lastnimi rezanci in korenjem ali pa s palačinkami. V prihodnosti, če ni predrago, bi lahko v kotlu z juho pristala še kakšna zelenjavica, ampak, v celoti smo jedli že veliko slabše goveje napitke.

Potem se je zgodil pariško pripravljen telečji zrezek, ne pretrd ne premehak, v navezavi s tatarsko omako in pomfrijem je dal tisto, kar smo pričakovali od tovrstnega nedeljskega kosila – čeprav je bila mešana solata narejena brez vsake domišljije. Na drugi strani je pristala krvavica, ne prevelika in ne premajhna v paketu, ne z žganci, ampak s praženim krompirjem in kislim zeljem z ocvirki. Glavne jedi so bile torej takšne kot po večini slovenskih nedeljskih gostiln, brez presežkov, ampak tudi brez večjih napak, ki bi razburile.

Bolj problematična je bila izbira vina (zraven mesa smo skoraj do konca spili en kozarec Komatarjevega cvička iz Gadove peči), imajo komaj kakšno buteljko iz Jeruzalema (P&F), Radgone, koprske kleti in od vinarja Očkerla, pa še kakšen odprt refošk ali štajersko belo se najde. Ali bi lahko bi rekli, da med tisoči in tisoči, ki pridejo na kosila in krofe, ni nikogar, ki bi hotel spiti kozarec kakovostnejšega vina? Težko verjamemo.

Gremo raje tja, kjer se na Trojanah bolje znajdejo, k sladicam, tisti dan so ponujali orehovo potico, ki pa je dvoboj s trojanskim krofom gladko izgubila. Še vedno gre namreč za klasiko, ki jo mora vsake toliko poskusiti vsak Slovenec, ne glede na to, kaj pravijo tisti, ki nam potem merijo holesterol in druge težave ožilja. Kakorkoli, klasičen trojanski krof, ki bi lahko ime dobil tudi zato, ker se v njem skriva izredno veliko marelične marmelade, je bil najboljši del našega kosila in bilo bi grdo preslabo oceniti gostilno, ki si je mednarodno slavo zgradila z eno samo jedjo, kar pri nas ni uspelo skoraj nikomur drugemu.

Povzetek

Največja slovenska hranilnica, ki je slavna zaradi krofov, vendar pri njih dobite tudi vse drugo: zrezke, pečenke, pice, testenine, solate in solatne krožnike, juhe, meso z žara, golaže in še nekaj enolončnic ter seveda sladice, ki smo jih na jedilnem listu našteli več kot 20.

Seznam vin bi bil lahko zanimivejši.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.