Gostilna pri Kuklju: najboljše med Škofljico in Kočevjem

Kot že nekaj gostiln v zadnjem času smo tudi Kuklja na glavnem trgu v Velikih Laščah obiskali dvakrat. Enkrat v hladnem, drugič v toplem večeru. Posvetili se bomo hrani za toplejše dni in zgolj s pogledom ošvrknili bližnjo preteklost. Spomin sicer seže leta nazaj, ko so imeli prvi v naših krajih pisan kruh in ga še vedno imajo. Nimajo pa več ribiških mrež, napetih čez strop, tako kot nekaj let nazaj, ko so ponujali lignje v tednih dalmatinske kuhinje. Zdaj so že dolgo solidna dolenjska gostilna. Verjetno najboljša na poti iz osrednje Slovenije v Kočevje.

Prejšnji teden, ko smo se lotili obeda, so že ponujali poletni meni, katerega osnova so šparglji in čemaž, a večeri svoje toplote še niso razvili do kraja, zato smo nemudoma poskusili nekaj hruškovega žganja, da bi okrepili ude, in še pol litra Ščurkovega mešanega belega vina za zraven. Rebula s chardonnayem sicer ni prepričala, je pa gotovo največ, kar lahko ponudijo na kozarec. Na srečo imajo poleg cvička, refoška in koprskega caberneta še nekaj buteljk, ki so postale naš plen v nadaljevanju večera.

Martinčičev cviček smo prepustili možakarjem, ki so tisti petek modrovali ob šanku, naša odprava pa je ob strogih pogledih Levstika in Stritarja, ki visita na steni, po aperitivu planila na hladne jedi. Imeli so namreč medvedov pršut s hrenovo kremo in rdečim poprom, ki je več kot zadovoljil naše okuse, veliko bolj kot kuhan in razsoljen junčji jezik s porom in bučnim oljem. Med hladnimi jedmi so ponujali še marinirane lisičke na poletnih solatah, ki bodo počakale na drugo priložnost. Raje smo se lotili njihove tradicionalne goveje juhe z mesno roladico. Telerflajš, kot da bi bila nedelja. Pri Kuklju imajo še nekaj drugih načinov priprave goveje juhe, v različnih obdobjih pa naredijo še kaj bolj gostega, tudi čemaževo ali gobovo juho.

Na mizo so prinesli steklenico Santomasovega rdečega cuveeja, ki bazira na refošku, pa bi mu lahko dodal kakšen odstotek več merlota. Na takšno vino gredo tople mesnine in pripadajoče priloge. Recimo povsem običajna pražena jetrca, ki smo jih pospremili z gluhimi štruklji, za okus zgoraj podpisanega so bili celo boljši kot tisti v šenčurski Ančki. In to je zagotovo pohvala večera, čeprav ne gre ničesar očitati (prav nasprotno) kombinaciji zelenih solat z velikim fižolom "žoharjem" v bučnem olju. Na drugi strani smo se mastili z govejim hrbtom s šparglji in tudi tam so ob naši rahli neodločnosti dodali že omenjene štruklje. Pri glavnih jedeh bi, mimogrede, lahko dobili tudi košuto, purana v sezamovi skorji ali goveji file v jurčkovi omaki in (to res ne spada na Dolenjsko) lignje.

Vse jedi, ki smo jih tisti večer poskusili, so bile na razmeroma visoki ravni, a brusnična kremšnita je bila za kakšnih pet centimetrov prevelika. Lažje smo se prebili skozi karamelizirane jagode z zelenim poprom in vaniljevim sladoledom. A v to ponudbo hrane niti ne dvomimo, saj so pri stranskem vhodu v hišo pred časom odprli svojo slaščičarno. Samo za informacijo nekaj cen – poletni meni s šestimi jedmi stane 33 evrov, bogato nedeljsko kosilo dobite za 17 evrov, za 10 evrov pa vam dajo govejo juho in pečen pujskov vrat ter pražen krompir.

Povzetek

Dolenjska nedeljska zgodba, ki ob klasičnih juhah in mesu lahko postreže tudi s kakšnim manjšim presenečenjem, recimo z medvedom. Izvrstna goveja juha in solidni štruklji.

Na kozarec imajo razmeroma širok, a neprepričljiv izbor. Med buteljkami pa se najde nekaj boljših avtorjev od Tilie in Santomasa do Ščurka in Paraschosa.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.