Gostilna Martin: pozdrav iz devetdesetih

Na tem mestu je treba še pred začetkom pisanja priznati, da so revirji tisti del Slovenije, kjer še bolj kot v drugih koncih manjka boljših gostiln. Le ščepec jih je, pa še te so največkrat zraven še picerije ali kar bifeji. Tudi zaradi tega, predvsem pa zaradi slabih ocen po naših časopisih v preteklosti, smo se v Trbovlje odpravili kar malce skeptični. Tudi zunanjost in pozneje notranjost gostilne na Partizanski ulici ni mnogo obetala, kar preveč je spominjala na pretekla desetletja. Pa vendar …

Tisto nedeljo na strmem pobočju našega (vse manj) rudarskega mesta nismo niti približno slabo jedli. Presenečenje ob solidni kuhi in korektnem izboru vin je bilo še večje, ker so, kot to že dolgo počnejo ob nedeljah, za kosilo (12 evrov) odprli samopostrežni bar z ocvrtimi in pečenimi mesninami, prilogami in sladicami.

Ampak naše omizje se ni dalo motiti, ob vseh možnostih prilagojenih cen in menijev smo se odločili za klasičen pregled. In škoda, da nismo prišli med tednom, ko kuhajo kompletne večerje (v glavni vlogi ribe ali meso) po več kot znosnih 14 evrov. Ja, sedež lokalnih Lionsov ponuja marsikaj, tudi vitrino, v kateri je najti tako stare letnike Kristančičevih Velikega rdečega (1993) in Velikega belega (1996), da se jih celo sam mojster iz Cegla ne spomni več.

Gostilna, ki je sicer tudi središče zasavskega slow food gibanja, tiste goste, ki si želijo malce podrobneje spoznati delo kuharjev, pozdravi z nepretresljivo domačo zaseko (ob svežem kruhu), pri hladnih jedeh pa nadaljujejo s solidnimi prekajenimi račjimi prsmi z brusnicami na mladi solati. Kozji sir s tartufi in medom je sicer prav dobra predjed, a kaj ko mu dekoracija, podobno kot ambientu, beži v zlata leta zgodbe o uspehu – dodajo mu namreč kivi in jagode. Med drugimi hladnimi jedmi ponujajo še pršut, goveji karpačo, solato s piščancem in jelenov pršut, vse cene razmeroma obilnih hladnih porcij pa so v območju pod deset evrov.

Pri prvih jedeh smo pili Kupljenov chardonnay, ki ga točijo na kozarec in je bil kos vsem postojankam do glavne jedi, ko se nam je pridružila steklenica Saksidove Carisme, ki je za več kot znosno ceno ponudila izvrsten zbir njegovih rdečih grozdov. Še stavek o vinski kapljici. Obe vini, ki sta se zamenjali na naši mizi, sta bili ne samo kakovostni, ampak tudi zmernih cen, in podobno je tudi z drugimi na vinski karti. Pa naj gre za Marjana Simčiča, Ščurka, Batiča ali Vinakoper … Primorcev je nekaj več kot Štajercev, ob samopostrežnem baru pa ob nedeljah gotovo prodajo tudi veliko Martinčičevega cvička.

Široka ponudba juh vsebuje celo tartufovo in česnovo s škampi, naše omizje pa se je obnašalo malce manj eksotično. Padli sta klasična goveja, takšna kot mora biti in je gotovo ob nedeljah prodajo veliko, ter gosta kremna bučkina juha, ki ji dodajo Kocbekovo bučno olje. Podobno kot pri juhah smo se tudi pri njokih z bučkami in žafranom strinjali: natančno pripravljena jed uigranih okusov brez kompliciranja. Med toplimi predjedmi imajo tudi nekaj skokov na morje s škampi, črnimi rižotami in morskimi sadeži, prav tako pri glavnih jedeh ponujajo lososa, brancina in bolj logično – postrvi. A nas so bolj mikale mesnine, kakopak v povezavi s Saksidovim rdečim.

Porcije, bili smo opozorjeni, niso bile majhne. Velika telečja medaljona sta bila še dodatno ovita v slanino in postrežena kot nabodalo s priloženim gratiniranim krompirjem s pršutom in sirom, pa še nekaj jurčkov na žaru so dodali. Stejk po ameriško niti količinsko niti po kakovosti ni zaostajal, dodali so mu ocvrto čebulo, krompir s kislo smetano in slanino. Za vsak primer je bil zraven še vod omakic, od marmeladne do paradižnikove in gorčične. V ozadju so igrali Modrijani (vse skladbe), Gadi (Malo, malo še), Jan, Nina Pušlar, pa tudi klape ter Mladen Grdović (Oči boje lavande) in tisto nedeljo smo jedli dobro. Tudi pri sladicah se to ni spremenilo. Ponudili so trio orehove rezine, čokoladne torte s kandirano pomarančo in skutne torte. In na koncu tudi prav poseben domači sadjevec, ki ga sami izboljšajo z namočenimi pomarančami. Vse skupaj, brez pijač, za kakšnih 25–30 evrov na osebo.

Povzetek

Gostilna Martin, ki se je ustavila nekje med izjemno degustacijo in široko potrošnjo, je za časa našega obiska ponudila izjemne jedi. Je pa dejstvo, da bodo morali v prihodnje tudi zaradi naziva slow food več pozornosti posvetiti lokalnim sestavinam in jedem, ki so doma v Zasavju.

Vinska ponudba je dovolj široka in razmeroma poceni, nekaj Štajercev, več Primorcev na kozarec pa tradicionalni cviček, Vina Koper in na srečo tudi nekaj resnejših vin.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.