Gostilna As: v starem delu Knafljevega prehoda

Dobre gostilne morajo imeti kakšno svojo zgodbo, pa naj gre za As, Pen klub ali Maxim, če govorimo o Ljubljani. Pri Asu ima predvsem lastnik, šef in občasni natakar Pope veliko zgodb. Zadnjič je družbi razlagal o prijatelju Neviu, ki je sicer že pokojni, a se mu je v sanjah javil in mu sporočil recept za prav posebno govejo taljato, ki se popeče samo na eni strani, na drugi pa ostane surovo krvava. Recept razen oljčnega olja ne ponuja ničesar drugega, je pa jasno, da omaka, ki ostane na krožniku, postane žrtev mazanja s kruhom. Toliko o Neviu in njegovem sijajnem receptu.

Pri Asu tisti večer nismo jedli prvič, zato smo imeli kar nekaj izkušenj. Najpomembnejšo, da ni slabo, če je v hiši lastnik, šef in občasni natakar, ki je ob hišnem koktajlu in goriških peninah že prinesel košaro štirih različnih grisinov in kruhov ter violino pata negre, mastnega španskega pršuta. Narezal ga je in ponudil: "Jejte ga z roko." Ni problema, takšno meso lahko jemo tudi s kitajskimi palčkami. A uvod, ki smo si ga privoščili v starem delu Asa, je šele sledil.

Pozdravili so nas z brancinom s čičeriko in kremo iz peteršilja, paradižnika in pečene čebule. Pri hladnih jedeh je gospodar vztrajal pri tuni, samo košček, je rekel Kraševec iz Vojvodine – Črnogorec po starših. Nasmihala se je tuna, prišel je tris. Prvi košček tune samo popečejo, drugega pripravijo z avokadom, na sredini oba balansira brancin v jajčku (crazy egg) s kaviarjem, dodajo pa še ocvrto rukolo.

Namesto juh (v Asu so najboljši pri gostejših, recimo pri bučni juhi) smo si na naši večerji, ki jo obujamo, zaželeli hišno klasiko: testenine, tisti dan so bili fuži, v omaki divjega prašiča. Te znajo ponuditi v krožniku iz parmezana, ki ga gost seveda zraven pomalica. Na drugi strani se je družba soočila s solidnimi tenkimi rezanci z jastogom.

Pri mesninah je začetek s penino in hišno malvazijo zamenjal Simčičev modri pinot. Pri ribah smo si dovolili istega avtorja, njegovo dražje dejanje, rebulo Opoka. O obeh vinih gre dober glas, čeprav je pinot skoraj boljša izbira, ki ima tudi med tujimi ocenjevalci višja mesta. Vendar v starem delu gostilne nismo zgolj primerjali Popetove malvazije s Simčičevo rebulo, ampak smo predvsem jedli.

Mimogrede, naš kvartet, kljub Popetovemu angažmaju pri ribjih jedeh še iz časa, ko se je s Krasa preselil v Ljubljano, za glavne jedi raje malica njegove mesnine, taljate, rib-eye … V glavnem mestu težko dobite boljše meso. Tokrat so najbolj vneto ponujali teletino in treba je reči, da je bil velik kotlet s krompirjem in ocvrto rukolo kot nalašč za tisti večer. Manj zagovornikov je našel brancin, ki ga na eni strani povsem premažejo s paradižnikom in začimbami.

V starem delu Asa imajo navadno borovničevo ali jagodno torto. Jagodna, ki je bila ena od žrtev finalnega večera, je povsem rahla in kremasta, dobra izbira, še vedno pa je ob vseh tortah v tem kraju izjemen čokoladni sufle. Še posebej, če se najde kakšen kozarec ne predragega portovca. Ja, če je zraven Pope, se stvari lahko zelo dobro zavrtijo, konec koncev v tem lokalu rojstne dneve praznuje Milo Đukanović, in to so jedilnice, kjer posebej za župana pripravijo palačinke.

Povzetek

Morda najpomembnejša gostilna v Ljubljani, v parku, ki je dolga leta klical po takšnih lokalih. Najbolj ponosni so na ribe, naše omizje pa bolj ceni njihovo meso, testenine z divjim prašičkom in goste juhe. Kot je bilo že omenjeno, dobro je, če je šef v službi, ker zna z gosti. Cene lahko zelo variirajo, a kakšnih 40 evrov mora zadostovati za večerjo (brez pijače).

Vinska karta ima bolj dekorativno poslanstvo, natakarji pa najprej ponudijo šefova vina s Krasa. Radi imajo tudi Brda, nekaj je Italije in Francije.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.