Sreda, 24. 6. 2015, 13.47
7 let, 1 mesec
Beograd na krožniku: kje se najbolje jé v srbski prestolnici?
Pripovedovali so nam, da mesto na sotočju Save in Donave doživlja kulinarični preporod in to smo morali preveriti.
Ko se človek odpravi na kulinarično ekskurzijo v katero od prestolnic proti zahodu ali severu, so priprave preproste – kulinaričnih vodnikov in podobnih publikacij, ki so v pomoč, je ogromno. Drugače je z Balkanom, tega mednarodne ocenjevalne institucije poznajo bolj slabo. Takrat pride prav pomoč znancev, ki so tam že bili, da priporočijo, kaj je vredno obiskati in poskusiti.
Mimogrede, priljubljeno četrt Skadarlija, ki je polna bolj ali manj tradicionalnih gostiln, smo tokrat preskočili. Tamkajšnjo ponudbo smo preverjali že v preteklosti, vedno smo jedli solidno, a nič več od tega. Medtem pa se je začelo na področju kulinarike veliko dogajati tudi v drugih koncih Beograda in to je bilo seveda treba raziskati.
Navdih za raziskovanje beograjske gastronomske ponudbe je bil pravzaprav nedavni obisk kuharja Bojana Bočvarova, ki je prišel v Ljubljano k Janezu Bratovžu pokazat, kako je videti moderna srbska kuhinja. Povedal nam je, da se sicer še vedno radi držijo tradicionalnih srbskih receptov in sestavin, a obenem tudi oni gredo v korak s časom in da v Beogradu ne manjka modernih restavracij z inovativnimi kuharji.
Bočvarov v Beogradu deluje na treh lokacijah, v restavraciji Mala fabrika ukusa, kjer tradicionalnim srbskim jedem dajejo moderno preobleko, v novoodprti restavraciji Ambar, ki ima podoben koncept kot Fabrika, ter v tako imenovanem "gastro pubu" Toro, kombinaciji restavracije in nočnega kluba, kjer poustvarjajo okuse Latinske Amerike.
V Beton hali je svoje domovanje našla cela vrsta trendovskih lokalov.
Beton hala: ena najbolj vročih beograjskih lokacij ta hip
Toro je svoje mesto našel v tako imenovani Beton hali, zapuščenem pristaniškem kompleksu ob obali Save, v katerem je zdaj kakšnih šest ali sedem modernih lokalov, ki kombinirajo dobro hrano, pijačo in dobro zabavo. Zbirka je pisana, v Sakuri so mojstri za japonsko hrano, Comunale je restavracija z ogromnimi mizami, kjer skupaj sedijo gostje z različnih vetrov, Iguana pa bolj kot po hrani slovi po džezu, ki ga ob večerih glasbeniki igrajo v živo.
Medtem pa je bila v naših zapiskih iz Slovenije daleč najpogosteje omenjena restavracija Dijagonala 2.0, skrivnostna institucija v četrti z najbolj nogometnim imenom – Neimar. Zakaj skrivnostna? Ker si to očitno močno želijo. Nima spletne strani, ki bi vsaj približno razkrila, kaj nas čaka, prav tako pa zunanjost zgradbe v neposredni bližini cerkve svetega Save skorajda ne da slutiti, da se v njej skriva ena najbolj priljubljenih beograjskih restavracij.
Futuristično oblikovanje v Dijagonali 2.0
Dijagonala 2.0: moderen dizajn in čevapčiči
Dijagonala 2.0 brez dvoma hoče biti moderna. Tako je urejena notranjost, takšna je glasba – ta je za odtenek preglasna, če želite le uživati v hrani, a Dijagonala ni le restavracija, ampak se zvečer prelevi skorajda v diskoteko. Medtem pa hrana (žal) ne sledi vsej tej modernosti. Jedilni list se zdi kot v kakšni tradicionalni gostilni: jajčevci, sarme, čevapčiči ...
Predvidevali smo, da so to le tradicionalna imena kakšnih kreativnih jedi. In motili smo se. Čevapčiči so bili čevapčiči, pet nadpovprečno velikih in debelih mesnih svaljkov s pripadajočim kajmakom in popečeno lepinjo. Bili so izjemni, da ne bo pomote, a kakšne avtorske kuhinje ni bilo zaznati. Je pa treba poudariti, da imajo v Dijagonali dobro vinsko karto, morda najboljšo v Beogradu, ob prebujajoči se srbski vinski sceni poznajo tudi Slovence (Jakončič), Italijane, Francoze in vse druge pomembne tujce.
Čevapčiči v najmodernejši beograjski restavraciji
Ko smo se že lotili preverjanja vinske ponudbe, smo po priporočilih tako iz Slovenije kot iz Srbije zavili v vinoteko Wine Art Podrum, da bi videli, kako takšne lokale razumejo v Beogradu. Pohvalili so se, da imajo kakšnih 200 različnih vin – od Slovencev na primer Movio -, okoli 50 pa jih točijo na kozarec. Med temi vini je bil nesporen favorit sauvignon mojstra Miše Cilića iz Jagodine, medtem ko so nas prigrizki, ki jim tako kot marsikje pri nas brez potrebe pravijo tapasi, pustili hladne.
Ob krožniku "domačih tapasov", na katerem so se znašli črnogorski pršut, kulen, ocvirki, mladi sir in ajvar, bi raje videli lepinje kot utrujen tenko narezan kruh, še bolj nepretresljive so bile bruskete s sirom, pršutom in olivami, kakršne bi kje v Italiji navrgli kot brezplačen dodatek h kozarcu vina, ne pa jih prodajali kot samostojno jed.
Tapasi po srbsko
Gušti mora: sveže morske ribe ob sotočju rek
Da bi si oddahnili od mesa, smo si za naslednjo postojanko izbrali ribjo restavracijo. "Gušti mora je najboljša restavracija z morskimi ribami v Beogradu. Lastnika sta brata iz Črne gore, oče jima vsak dan z letalom pošlje sveže ribe iz Hercegnovega," so vedeli povedati poznavalci. Preverili smo: prvi vtis je bil sumljiv – lokacija v četrti Čukarica nasproti Ade Ciganlije, sredi avtomehaničnih delavnic in avtopralnic ni vlivala zaupanja.
A črnogorskima bratoma je uspelo v sami restavraciji narediti pravi mali čudež. Terasa in vsa okna so spretno zakrita z zelenjem, ki ne dopušča pogleda na ulico in daje vtis, kot da ste sredi bujnega vrta, ne pa tik ob prometni cesti. Sama gostilna je tipična konoba, fantje so ponosni, da imajo sveže ribe, ki jih prinesejo pokazat k mizi, preden romajo v pečico in na krožnik.
Gušti mora oziroma Črna gora v Beogradu
Po hobotnici v solati in odlični ribji čorbi smo se odločili za polovico ogromnega brancina s krompirjem in blitvo ter črno sipino rižoto, na katero so še posebej ponosni. Sodba? Jedi so klasične, brez kompliciranja, a temeljijo na dobrih sestavinah, ki govorijo same zase – gostilna je boljša od marsikatere, ki leži tik ob morju (in prodaja patagonske kalamare).
Homa: najbolj kreativna beograjska restavracija
Za konec sta nam ostala še dva ekstrema, najbolj kreativna in najbolj tradicionalna kuhinja. Za prvo je obveljala Homa – ugibamo, da so se poimenovali po Nomi in to ime zapisali v cirilici – najdražja od vseh restavracij, ki smo jih obiskali v sicer dokaj ugodnemu mestu. Restavracija v četrti Dorćol, precej nesrečno umeščena med industrijske hale in razpadajoče zgradbe, ponuja degustacijski meni z osmimi hodi, za katerega zaračunajo dobrih 45 evrov. Ker smo se bali, da naša že precej utrujena telesa tako dolgega obroka ne bodo zdržala, smo raje naročili le nekaj jedi in še te brezmesne.
Tudi v Beogradu je mogoče pojesti popolnoma brezmesni meni.
Skorajda bogokletna odločitev za tako mesojedo mesto, a se je v tem primeru izkazala za pravo. Homa je namreč za razliko od mnogih restavracij (tudi v Sloveniji), ki pod vegetarijansko hrano prodajajo ocvrt sir in kuhano zelenjavo iz vrečke, s svojimi brezmesnimi jedmi naravnost blestela. Solata z lubenico in kozjim sirom je bila na soparen dan prava osvežitev, izjemen je bil tudi tris humusov (klasičen, s pistacijami in meto ter papriciran), le glavna jed – polpet iz rdeče leče in rdeče kvinoje – je bila nekoliko medla in predvsem pretežka.
Vuk: meščanska gostilna s pravimi natakarji in uglednimi gosti
Za konec smo prihranili najbolj srbskega od vseh priporočil, ki smo jih dobili – restavracijo Vuk v strogem središču mesta, le lučaj od Knez Mihajlove ulice, glavne "peš cone". Prava mestna gostilna s prijaznim vrtom je bila sredi dneva in na delovni dan nabito polna, za mizami je sedelo staro in mlado, turisti in redni gosti, starlete s popravljenimi ustnicami in resni gospodje. Ostro oko je uzrlo celo nekdanjega glavnega Idola Srđana Šaperja, ki se zdaj bolj kot z glasbo ukvarja s piarom in politiko.
Vuk: pristna mestna oziroma, bolje rečeno, meščanska gostilna
Takšno občinstvo ima gostilna le, če je dobra. In dobra gostilna ima dobre natakarje, takšne s črnimi hlačami, belimi srajcami in roko na hrbtu, ko nalivajo vino, takšne, ki imajo vedno pripravljeno kakšno šalo, hkrati pa niso vsiljivi. Takšne, ki povedo, da je sarm tisti dan žal že zmanjkalo, še vedno pa lahko dobimo pilav riž in boranijo s teletino. Dobro pripravljene jedi znanih okusov, ki so nekako izginile z naših jedilnikov in jih je zato toliko lepše spet jesti.
Še pred tem smo si privoščili narezek s klasičnim črnogorskim in govejim pršutom, pa slan kajmak in mladi sir, medtem ko so slastne tople lepinje in pečene pekoče paprike s česnom, kisom in oljem tako ali tako del pogrinjka. Tudi pri posladku niso komplicirali – dobili smo narezano lubenico in sveže maline. Preprosto in odlično in po vseh modernih eskapadah se je izkazalo, da Beograd najbolj zablesti s tradicionalno meščansko gostilno, kakršno mora imeti vsaka prava prestolnica. Uganili ste, kaj hočemo reči - Ljubljana takšne gostilne nima.