Retro Oskarji

Po lanskoletnem fiasku z Anne Hathaway in predvsem Jamesom Francom, se je Akademija letos vrnila k preverjeni formuli – Billyju Crystalu. Čeprav ta ni bil prva izbira, saj naj bi Oskarje najprej vodil Eddie Murphy, so se z Billyjem v glavni vlogi očitno na hitro odločili za preproste Oskarje - takšne, kakršni so bili včasih. Klasični. Retro. A to je včasih na žalost pustilo tudi vonj po naftalinu. Vse je bilo isto, Billy najprej v kolažih različnih filmov, ki so zaznamovali prejšnje leto, nato pa še s pesmijo o nominirancih. Stara šola je dobra, a po treh urah se vseeno počutimo, kot da smo se zbudili v devetdesetih in gledamo reprizo nečesa že videnega. Ko je najbolj razburljivi trenutek večera pretirano poziranje Angeline Jolie in razpravljanje o tem, ali je Jennifer Lopez pokazala preveč, veš, da nisi ravno sredi najbolj razburljivih Oskarjev v zgodovini. Da ne omenjamo slabe potegavščine, ki si jo je na rdeči preprogi privoščil Sacha Baron Cohen v še slabšem kostumu diktatorja. A po drugi strani so ravno ti dogodki – na žalost – razbijali monotonost starega, preverjenega vzorca.

Če so lani mlado občinstvo lovili z Jamesom Francom, se je letos na hitro (pa še to samo na platnu) prikazal magnet za najstnice Justin Bieber. Namesto snubljenja mlajšega občinstva smo letos gledali poskuse opominjanja na slavno hollywoodsko preteklost in tisto posebno magijo, ki se zgodi v kinodvorani. Znova in znova in znova. K obisku kina (namesto k nalaganju filma na računalnik) so nas spodbujali z izseki visokoproračunskih filmov, med katerimi ni manjkala niti Prekrokana noč, med odmori so se med gledalci sprehajala dekleta s pokovko, tema nastopa cirkusantov Cirque du Soleil je vključevala izseke iz filma Sever severozahod s Caryjem Grantom, do konca slovesnosti pa so nas posnetki z zvezdniki kot sta Edward Norton in Julia Roberts skušali prepričati v sanjski svet, ki se odpre ob ogledu filmov. Nenazadnje sta tudi največkrat nagrajena filma, Hugo in Umetnik, pravzaprav poklon zgodnejšim dnevom filmske industrije. Kako pripravno ...

Počasna in retro podelitev predstavlja še večjo težavo, če nam jo servirajo v kombinaciji s precej predvidljivimi zmagovalci. Za povrh se je Akademija letos odločila spremeniti zaporedje kategorij, kar je pomenilo, da so začeli s "tehničnimi" oskarji ter ob slabem tempu in zaporedju kategorij poskrbeli, da smo komajda opazili "pomembnejše" kategorije. Hvala bogu za Meryl Streep, sicer sploh ne bi opazili, da smo se znašli sredi zaključnega dela. Krajšanje podelitve v znosne dobre tri ure je vredno aplavza, a ne na račun napetosti in zabave. In predlog za prihodnjič? Tina Fey. Chris Rock. Kristen Wiig? Saj ne pravimo, da morajo Oskarji kar naenkrat postati drzni, ampak mantra o magičnih filmih pač ne more biti edino, kar nam lahko Oskarji ponudijo v tistem enem večeru na letu, ki velja za vrhunec sezone podeljevanja filmskih nagrad. Gledalcev ne zanima toliko medsebojno trepljanje po ramenih tistih, ki v filmski industriji služijo milijone (sploh če jih skušajo obenem prepričati v filmsko magičnost), kot zabava. Napetost. Klimaks vseh nagrad. Niti malo tiste opevane filmske magičnosti se ni uspelo prenesti na podelitev samo.