Žižkov vodnik po filmu in kapitalizmu

Verjetno ne preseneča, da filozof, ki zna bistvo koncepta ideologije ponazoriti z različnimi modeli straniščnih školjk, to enako prepričljivo stori s pomočjo filmskih primerov. Perverznežev vodnik po ideologiji, ki ga lahko še danes ujamete v Kinodvoru, je dvourno Žižkovo predavanje, ki sledi ritmu, ki sta ga z režiserko Sophie Fiennes vzpostavila že pri prejšnjem sodelovanju: teza, filmski primer, Žižek v filmskem kostumu.

Tokratno popotovanje po filmskem svetu je morda nekoliko manj razgibano, kot je bilo tisto v Perverzneževem vodniku po kinu, a zato nič manj poučno. Žižek s pomočjo filmov, kot so Oni živijo, Seconds, Full Metal Jacket in seveda Moje pesmi, moje sanje, v katerem Žižek predava v duhovniški opravi, razloži pomen ideologije v času, ko nekateri živijo v prepričanju, da smo ideologijo s padcem socializma pokopali, razloži vlogo ironije ter opozori, da je Katoliška cerkev v svojem bistvu morda celo bolj ateistična od ateistov samih.

Če so Žižkove interpretacije klasičnih filmov, kot so Taksist, A Clockwork Orange in Žrelo, za njegove občasne bralce pričakovane, pa pravi biseri nastajajo, ko se Žižek loti najbolj osladne produkcije ter v njej poleg naukov o gonu, subjektu in želji najde še nauke o kapitalizmu. Dejstvo, da se Titanik zaleti v ledeno goro tik zatem, ko si Kate Winslet in Leonardo DiCaprio obljubita nadaljevanje romance, v resnici rešuje ljubezensko zgodbo, ki bi se v primeru preživetja končala zelo banalno, Kate Winslet pa v Žižkovi razlagi dobi nekakšno vlogo buržujske vampirke.

Čeprav zahodni svet nad Žižkovim marksizmom pogosto viha nos, je mogoče trditi, da je njegova analiza kapitalistične ideologije v dokumentarcu ena od bolj lucidnih, vključno s trditvijo, da so krize v kapitalizmu nekaj, kar kapitalizem kvečjemu poganja, ne pa zaustavlja. Morda je nekoliko manj prepričljiva njegova vera v gibanje Occupy, ki je bilo v času snemanja filma v bistveno boljši formi, kot je danes, a nauki ostajajo. Ideologija je najbolj učinkovita takrat, ko mislimo, da je ni, Žižkov sprehod po filmski produkciji, tako hollywoodski kot evropski, dokazuje, da doba velikih ideologij še zdaleč ni mimo.