Sebastian Cavazza: Naporno je, ker si ves čas na poti, menjavaš okolje iz dneva v dan in s tem tudi vloge #intervju

Če ima kateri od slovenskih igralcev natančen vpogled v to, kako deluje filmska industrija, tudi tista v tujini, je to zagotovo Sebastian Cavazza. Zadnjih nekaj let namreč veliko dela v tujini, kjer vloge dobiva s kastingi, medtem ko mu jih v naši regiji ponujajo, saj navsezadnje velja za enega od najboljših slovenskih igralcev. V tujini se je pred šestimi leti na primer potegoval za vlogo v Bondovem Skyfallu, pred kratkim pa je posnel nekaj sinhronizacij za Disney in Pixar.

Veliko potuje in res veliko dela. V zadnjem letu in pol je posnel kar sedem filmov, zato živi pravo nomadsko življenje. Pravi, da je naporno, a to počne s strastjo, kar se seveda vidi na malih zaslonih in velikih platnih. 

Trenutno snema nov mladinski film z delovnim naslovom Gajino življenje, v katerem se bo prelevil v očeta glavne igralke, ki se spopada s pastmi spleta in družbenih omrežij. V filmu bo ob njem zaigrala tudi njegova izbranka Ajda Smrekar. 

Kako se najdete v vlogi očeta v novem filmu glede na to, da ste tudi v zasebnosti oče sicer že starejšima sinovoma?

Sem oče dvema fantoma, ki imata 18 in 20 let, tako da dobro poznam problematiko pokanja hormonov (smeh, op. p.). Mladinski filmi se sicer snemejo, a bi se jih lahko snemalo še več. Mislim, da se je Peter Bratuša dobro odločil, ko se je lotil tega žanra. Peter me je k sodelovanju povabil, ko smo pred kratkim snemali še drug celovečerni film, Prebujanja, ki govori o krizi generacije srednjih let.

Film nekako opozarja na nevarnosti spleta in slabe strani družbenih omrežij pri današnjih otrocih. Kako vi gledate na njihovo odraščanje?

Imeli smo hipi, flower power generacijo, pa punk in X-generacijo, zdajšnjo generacijo pa bi lahko poimenovali hashtag generacija. Vsi so zelo naravnani v samopromocijo, všečke, selfieje in milijon klikov. Jaz nimam nobenega od družbenih omrežij, zato se težko identificiram z njihovimi pogledi na svet.

Ste se tako odločili že prej ali ste z uporabo ugotovili, da vam niso všeč?

Pravzaprav sem uporabljal Facebook, ampak sem ga potopil že pred več kot šestimi leti. Zaradi sinov. Rekla sta, da ga bosta ukinila tudi onadva, če ga bom jaz. "I commited a social suicide"* (smeh, op. p.). A sta ga oba že čez tri mesece spet imela. Sam sem ga imel predvsem zaradi stikov s tujino, z ljudmi, s katerimi sodelujem.

Bi kaj iz svojega otroštva prenesli na odraščanje današnjih, svojih otrok?

Časi so drugi in oni delujejo v tej dinamiki, ki vlada zdaj. To je dinamika virtualne resničnosti, umetne inteligence in družbenih omrežij. Vseeno pa sem jima poskušal privzgojiti vrednote, ki sem jih dobil od svojih staršev. Samostojnost, odgovornost in spoštljiv odnos do soljudi in narave.

Kaj pa je vaš najlepši spomin na otroštvo?

Ravno to, da ni bilo niti mobitelov, ne samo interneta (smeh, op. p.). Mi smo mrežili tako, da smo se družili zunaj na dvorišču in igrišču.

Sinovoma kaj omejujete pretirano uporabo družbenih omrežij?

Oba sta že polnoletna, tako da je čas za to že potekel. Sem jima pa med odraščanjem uporabo spleta omejeval na pol ure na dan.

Podpirate njune odločitve?

Podpiram, hkrati pa tudi opozarjam na posledice posameznih odločitev. Zato se mi zdi pomembno, da naš film med drugim nosi tudi sporočilo o težavah, povezanih z internetom, saj se mladina ne zaveda povsem, kaj vse to lahko prinese.

Se ju vaši filmi dotaknejo, si jih ogledata, vas kaj vprašata o temi?

Precej se pogovarjamo o filmu in veliko si jih skupaj tudi pogledamo. Seveda ne samo mojih (smeh, op. p.). Nazadnje smo si skupaj v Londonu ogledali Dunkirk na 70-milimetrski projekciji. Zelo vesel sem, ker imata kritično misel in se ne ozirata na to, kaj si bom mislil jaz.

Ju film tako zanima, da bi se s tem profesionalno ukvarjala?

Mislim, da je še prekmalu, da bi govoril o tem, a bomo videli.

Nov film Gajin svet bo govoril o pasteh družbenih omrežij, ki pa jih sam ne uporablja. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako vam je sicer blizu mladinski žanr; imate kakšnega, ki vam je ljubši?

Težko rečem, da imam najljubši žanr. V zadnjem letu sem snemal dramo, melodramo, znanstveno fantastiko, vestern, komedijo, kriminalko, zdaj pa še mladinski film ...

Pred kratkim sem na televiziji ujela nek tuji film o Apačih in presenečeno ugotovila, da v njem igrate vi ...

Gre za remake filma Winnetou, katerega prvi del je bil posnet že leta 1963, Nemci pa so se odločili, da ga posnamejo s pomočjo CGI (računalniška animacija, op. p.) in z vsem, kar zdaj obstaja. Gre za tri televizijske filme, sekvel treh celovečernih filmov za nemški trg. Snemali so jih na lokacijah po Velebitu, kjer so snemali prvega, in v Nemčiji. 

Kako je videti snemanje, katerega ozadje je tehnologija CGI?

V tem filmu ga niti ni bilo toliko; konje smo zares jahali, zares sva se bojevala, brez kaskaderjev ... CGI je prišel v poštev pri ogromnem mostu, ki ga minirajo, a je šlo bolj za ozadje, ne toliko za učinek. Most so v resnici razstrelili.

Pred kratkim ste igrali tudi v komični seriji Dragi sosedje, v komični seriji Planet TV ...

Da, to pa se je zgodilo tako, da sem bil ravno v tistem času v Beogradu (kjer so snemali tudi serijo Dragi sosedje, op. p.), kjer sem z Draganom Bjelogrličem snemal novo serijo, ki na trg prihaja to jesen. Ker sem veliko časa preživel tam, sta me Marko Miladinovič in Jure Karas prosila, ali bi jim ustregel in gostoval v eni epizodi. Na koncu je bilo tako, da so me vključili v tri epizode. Jaz že 20 let ne gledam televizije in ne vem, kako je bilo videti, upam, da dobro (smeh, op. p.).

So vam komične vloge všeč?

V tujini serijo, kot so bili Prijatelji, piše ekipa 40 ljudi. Pri nas pa serijo piše ena oseba. Časa je zelo malo in iz tega, kar imaš na razpolago, poskušaš nekaj narediti. Mislim ... Komedija je zelo zahteven žanr, predvsem pa zahteva matematično natančnost. Če samo obrneš sintakso, lahko izgubiš bistvo šale.

Nekateri pravijo, da je komedijo najtežje delati ... Dobro komedijo.

Da, zelo težko je. Ker je zelo hitro lahko banalna. S tem, ko dobiš banalen proizvod, se občinstvo nehote vpraša, ali jih imajo za neumne. Torej ga ne smeš podcenjevati. Da ga ne podcenjuješ, potrebuješ humor na visoki ravni, kjer ni dovolj samo "po nosu si vrtat' in po riti se praskat'", po domače povedano.

Omenili ste Prijatelje, je to vaša priljubljena serija?

Nisem oboževalec serij, ker tudi nimam kondicije, da bi jim sledil. Doma sicer imam televizijo, ampak imam vse na devedejih in na Netflixu, kjer prav tako ne gledam serij. Pogledal sem Sherlocka in prvo sezono Pravega detektiva, ampak ker nimam kondicije za serije, gledam filme. Nimam časa, da bi vsak dan ždel pred televizorjem in gledal lepo število epizod. 

Serije sicer snemam, pred kratkim smo posneli deset epizod, nekaj med Peaky Blinders, kar sem tudi pogledal čisto zaradi občutka, Sherlockom in Bilo je nekoč v Ameriki. 

Zvečer imam vedno nekaj za početi; ali imam vajo, predstavo, če imam prosto, pa grem v kino. Ne sedim doma in ne gledam epizode za epizodo, če že, pogledam film.

Katerega ste si ogledali nazadnje?

Lady Macbeth v Kinodvoru, pred tem pa Dunkirk v Londonu.  

So vam kinematografi všeč?

Seveda, redno hodim. Podpiram jih in tudi kupujem knjige ter devedeje, ne grem se piratstva, podpiram tantieme. Plačujem tudi pretakanje glasbe.

Predvidevam, da potem tudi serij domače produkcije, ki so trenutno zelo priljubljene, ne gledate?

Ne, žal ne. Ne gledam televizije, res, niti poročil. No, časopisje preberem, enkrat na teden si vzamem čas. Ponavadi je to ob sobotah ob kavi. Preberem vso Mladino, Delo s Sobotno prilogo, Global, Dnevnik z Objektivom, potem se pa konča.

Že več kot dvajset let ne gleda televizije, pravi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Soigralka iz serije Tina Gorenjak je za vas povedala, da ste "definitivno najlepši slovenski igralec, tu ni dvoma. Ne glede na okus". Kaj vam pomeni ta kompliment?

Hvala, Tina (nasmeh, op. p.). Ne vem, kakšen okus ima ona, ne glede na okus .... (smeh, op. p.) Te pohvale se mi sicer zdijo trivialne. Kako je nekdo videti, kaj vozi in kako je oblečen ... To je samo lupina. Mene bolj zanima, kaj je za tem, kaj si nekdo misli, in ne, kako je videti.

Prvi vtis vam torej ne pove veliko?

Jaz se na prvi vtis zanašam na drugi ravni. Instinktivno. Na kakšni vibraciji je oseba, ne to, kako je videti in kako je oblečena. Bolj me zanima, kakšen pogled na svet ima.

Marsikaterega Slovenca pa še vedno zanima, kako vi skrbite za videz.

Skrbim tako, da sem čist (smeh, op. p.). Za kondicijo skrbim s psom, s sprehodi, treningi ... Za moj videz pa skrbijo drugi, na podlagi vloge. Če bi sam skrbel za to, bi bil pobrit po glavi, tako mi pa oni delajo pričeske, me brijejo, strižejo, barvajo ... Kar jim pač pade na pamet.

Kako se pripravljate na vloge, ko imate določena navodila, kako ustvariti lik?

Na primer za Winnetouja so bile zahteve biti fit, obvladati borilne veščine in znati jahati konja. Glede na to opravljaš kasting, potem so tu še različne zahteve produkcije. Na primer, da ne smeš biti tako čeden kot glavni lik, moraš pa biti tako mišičast, da ga lahko premagaš.

Kako so bile torej videti priprave na ta film?

Jaz sem že po definiciji precej visok, težek in atletske postave, saj sem vse življenje nekaj treniral. Potem pa moraš vzdrževati kondicijo, biti fit, ne smeš se zrediti. Imel sem osem snemalnih dni v pol leta in v tem obdobju moraš vzdrževati podobo in kondicijo oziroma telesno težo. Največ dela pa je bilo seveda z jezikom, ker sem vse scene odigral v jeziku lakota. Jeziku severnoamreiških staroselcev. Za kondicijo sem se nekaj časa pripravljal z osebnim trenerjem Iztokom Hodnikom.

Bi sprejeli vlogo, ki bi od vas zahtevala, da bi se morali zelo zrediti?

Najraje! Seveda (smeh, op. p.). Ne razmišljaš o tem, kaj boš jedel, ampak kaj vse lahko ješ. Igralec, ki je igral Winnetouja, je moral na primer pol leta jesti samo tunino in purana, nič ogljikovih hidratov. Zakaj se Daniel Craig, ki igra trenutnega Bonda, pritožuje, da ga noče več igrati? Ker mora biti dvakrat na dan v fitnesu, spiti pa ne sme niti enega piva. To je pač tako, če hočeš imeti radiatorčke.

Kako ste pa dosegli to, da niste videti tako dobro kot glavni lik?

Malo se prekršiš s kakšnimi ogljikovimi hidrati (smeh, op. p.). To je kar naporno. On je bil čisto dehidriran, oba imava 95 kilogramov, mečeš se po tleh brez blazin, po mivki, 12 ur si na lučeh, med ognjem, na trdih podlagah ... In to te izčrpa. Na snemanju sva zlomila vsaj 20 tomahavkov (bojnih sekir, op. p.). Nik (Xhelilaj, glavni igralec) je bil na koncu čisto izčrpan, narediti ni mogel niti ene sklece.

Pri kakšnih prizorih delo prepustite kaskaderju ali dvojniku?

V prizorih, kjer je zelo tvegano, da bi se lahko kdo poškodoval; to so kakšni padci z visokih objektov, padci s konja, z motorja ... Ampak jaz sem do zdaj večinoma vse kaskade opravil sam, ker jih hočem.

Vas je kdaj strah?

Ne, treba pa je narediti vse potrebno za varnost. Predpriprava je najbolj pomembna. Se dogovoriti za natančno koreografijo, zaščititi stvari, ki pomenijo nevarnost. In potem se to lahko zelo dobro izpelje. Se pa lahko mimogrede kaj zgodi; jaz sem si nogo zlomil deset dni pred premiero Iliade, v kateri sem igral Ahila, zaradi čiste neumnosti, ker so bile neravnine na podlagi na odru in mi je zdrsnilo, da sem se zataknil z mezincem v rotaciji in si tako dvakratno zlomil gleženj. Smola, no.

Večino kaskaderskih prizorov snema sam. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako je videti vaše izbiranje vlog; jih lahko izberete sami ali hodite na kastinge?

Vloge si vedno izbiraš sam. Saj ti nihče ne zvija roke in te ne sili v snemanje (smeh, op. p.). 

Za tujino je vedno kasting, ne gre drugače. V naši regiji, nazadnje sem snemal v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu, pa so neposredni bookingi, ker me že poznajo in vedo, kaj delam. Sicer pa so kastingi, še vedno, nazadnje sem bil na kastingu v živo pred šestimi leti z režiserjem Dannyjem Boylom, v Londonu. Klicala me je njegova agentka in mi sporočila, da bi Danny rad videl, kako delam, in vprašala, ali lahko pridem. Šlo je za vlogo v njegovem filmu Trance, kjer bi moral igrati pajdaša Vincenta Cassela. Bil sem zelo blizu, ker so me takoj zatem klicali še na kasting za Skyfall, film o 007. Jasno, greš, čeprav se morda na koncu odločijo za koga drugega. Ker si presiv, premlad, presuh, predebel ali ker si videti predobro ali preslabo (smeh, op. p.). Sicer se danes večina kastingov opravlja na daljavo, tako da pošlješ posnetek.

Se pozanimajo, kdo ste, da ste eden od najboljših slovenskih igralcev?

Ne vem, verjetno preverjajo IMDb, a je slovenski zelo nepopoln in s tem se zadnje čase veliko ukvarjamo. Upamo, da bo Aipa (zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, op. p.) kaj naredil za to. Na primer, moja filmografija na IMDb je vsaj za polovico preokleščena. Navsezadnje gre za referenčen portal za tujce in Srbi ga imajo zelo dobro urejenega. Ampak da, predvidevam, da preverijo predvsem to, potem hočejo videti showreel (kratek povzetek igralčevega dela, najboljših scen, op. p.), življenjepis ... Moj showreel je zastarel že po enem letu, ker bo zdaj prišlo sedem novih filmov, zato je neuporaben.

V enem letu vam je uspelo posneti sedem filmov?

V letu in pol sedem filmov in eno serijo. Torej: Winnetou, Apoptoza, Izbrisana, Ederlezi Rising, Aleksij, Muškarci ne plaču, Prebujanja in Senke nad Balkanom. Tukaj je še animirani film o Martinu Krpanu, da ne pozabim, v katerem sem Krpan, pa še nekaj sinhronizacij sem posnel za Disney in Pixar (smeh). Zdaj pa začenjamo snemanje filma Gajin svet.

Ste sploh kaj doma?

Nič me ni doma (nasmeh, op. p.). Ampak zdaj sem tukaj do konca septembra. 

Je takšno nomadsko življenje naporno?

Naporno je, ker si ves čas na poti in menjavaš okolje iz dneva v dan in s tem tudi vloge. 

Sebastian kot oče Peter v filmu Gajin svet. Foto: Luka Karlin

Utrinki s snemanja ... Foto: Luka Karlin

Današnjim otrokom je lažje pred kamero, dodaja. Foto: Luka Karlin

Kako ste se pa pripravljali na Gajin svet?

Predvsem so bile potrebne priprave z dekletoma, najstnicama. Morata dojeti načelo dela, ki ga zahteva film, kar pomeni, da ko ti kaj uspe, ne moreš reči: "Bam, hashtag, I'm awesome"** (smeh, op. p.), ker kamera verjetno še teče. Zato ju usmerjamo. Sta pa obe igralki super in mislim, da imata velik potencial. Pri tej generaciji se pozna, da se že sami veliko snemajo, imajo toliko posnetkov v samorežiji, da se ne bojijo kamere, kar je za film in televizijo zelo pomembno.

Ste se pred snemanjem kaj odpočili, ste bili na dopustu?

Sem. Šestnajst dni morja, pet dni Londona s sinovoma in Ajdo. Super je bilo! Na morju pa bi lahko bil še tri mesece, seveda.

Ajda bo tudi vaša soigralka v filmu; je to vajino prvo skupno snemanje?

Da, prvo sodelovanje pred kamero. Upam, da bo v redu (smeh, op. p.).

Sta se že kdaj pogovarjala o tem, kako bi bilo posneti film skupaj?

Sicer sva že bila skupaj v dveh filmih, a ne v istih prizorih. Ajda je takoj rekla, da upa, da nisem jaz kaj vplival na to, da bo tudi ona pri filmu (smeh, op. p.). To je bila seveda izključno režiserjeva želja. Vem, da je zelo nadarjena igralka. Je temeljita v pripravah in se veseli tega snemanja. 
 

*Naredil sem družbeni samomor, op. p.
**Bam, značka, neverjetna sem, op. p.