Nedelja, 22. 10. 2017, 5.01
7 let, 1 mesec
Intervju: Wayne Halper, odvetnik v zabavni industriji
"Perpetuum Jazzile imajo potencial za globalen uspeh"
Otrok šestdesetih, nekdanji vodja dveh pomembnih glasbenih založb, "insajder" v glasbeni industriji, navdušenec nad Slovenijo - vse to je Wayne Halper, odvetnik v zabavni industriji iz Nashvilla, ki je tudi dolgoletni partner slovenske zasedbe Perpetuum Jazzile.
Wayne Halper je odvetnik v zabavni, predvsem glasbeni industriji in ta posel tudi pozna do obisti. Bil je med vodilnimi možmi dveh velikih glasbenih založb, DreamWorks Records in Capitol Records, zdaj pa je med drugim član akademije nagrad grammy.
Nad stanjem sodobne glasbene industrije ni navdušen, kljub temu pa še vedno z zanosom govori o tistih, ki so glasbi zares predani. Med njimi je tudi slovenska zasedba Perpetuum Jazzile, s katero sodeluje zadnjih nekaj let in za katero pravi, da ima vsekakor potencial, da postanejo globalna uspešnica.
Ste odvetnik v zabavni industriji, kar zveni zelo imenitno. Je res tako?
Vsekakor, sem velika riba (smeh, op. a.).
Iskreno pa – so takšni in drugačni trenutki. Kot v kateremkoli poslu se tudi v zabavni industriji ukvarjamo z osebnostmi, z ljudmi. V našem poslu so ti ljudje običajno bolj nastopaški in svoje mnenje, kaj jim je všeč in kaj ne, tudi glasno izrazijo. Pravzaprav zlahka veš, kaj mislijo, kar je precej drugače kot pri delu z na primer direktorji velikih podjetij, ki svoje misli in čustva običajno skrivajo.
Umetniki, pisatelji, igralci in drugi ljudje iz zabavne industrije po mojih izkušnjah vedno jasno izražajo svoja čustva, zaradi česar je moje delo pravzaprav veliko bolj zabavno, vsekakor pa zanimivo. Lahko bi rekel, da sem 80 odstotkov psihologa in varuške, 20 odstotkov pa odvetnika.
Kaj pa sploh je delo odvetnika v zabavni industriji?
Predvsem je moje delo to, da nikoli ne rečem, da nekaj ni moje delo. To mislim resno. Moja naloga je, da storim vse, kar je treba storiti, oziroma da najdem primerne ljudi, ki to znajo opraviti. Sem menedžer, svetovalec, zaupnik, prijatelj in, ker sem Jud, tudi rabin (smeh, op. a.).
Povsem konkretno pa sodelujem pri pogajanjih za pogodbe, sklepam posle za svoje stranke, jih spoznavam s pravimi ljudmi, skrbim za mreženje, iščem priložnosti za svoje stranke.
Delate predvsem v glasbeni industriji. Glede na to, da živite v Nashvillu, predvidevam, da delate predvsem s country glasbeniki.
Pravzaprav sem odraščal v New Yorku, kjer sem se tudi začel ukvarjati s tem poslom - študij prava sem končal leta 1979, kot odvetnik v glasbeni industriji pa sem začel delati pol leta pozneje.
V New Yorku sem delal z ljudmi, kot so Bruce Springsteen, Grace Jones in Rick James. Odkar sem v Nashvillu, pa je 95 odstotkov mojega dela povezanega s country glasbo.
Obvezno mora na koncert v Ryman Auditorium, prizorišče, ki je bilo nekoč cerkev, gre pa za prostor, kjer se je pravzaprav rodila country glasba. Sam sem bil v zadnjem letu tam na koncertih Toma Jonesa, Bonnie Raitt, The Moody Blues, Krisa Kristoffersona … To je resnično kul kraj. No, imamo tudi natančno repliko atenskega Partenona, ki si jo je fino ogledati.
Predvsem pa imamo zelo dobre restavracije. Nashville slovi po pekočem ocvrtem piščancu, velja ga poskusiti v restavracijah Prince's Hot Chicken ali pa Hattie B's.
Jaz sem sicer še bolj navdušen nad vašimi restavracijami, izpostaviti moram Shambalo, kjer sem celo na jedilniku. Če naročite piščančji kari, je lahko pekoč po Waynovo. Kako pekoče je to? Če morate vprašati, ga raje ne naročajte.
Bili ste tudi v vodstvu dveh znanih glasbenih založb, DreamWorks Records in Capitol Records. Kako se je to delo razlikovalo od tega, kar počnete zdaj?
Glavna razlika je ta, da sem v založbah zastopal podjetje, torej založbo, in takrat sem vedel, koliko lahko založba ponudi, kako daleč lahko gre. Zdaj sem na nasprotnem bregu, zastopam izvajalce, obenem pa poznam vse skrivnosti druge strani, zato lahko svoje delo opravim veliko bolje in bolj učinkovito. Poznam omejitve, ki jih ima založba, poznam pravila, vem, kako daleč lahko gredo pri sklepanju posla.
V začetku letošnjega leta ste v podcastu Inside Nashville omenjali razliko med delom založb nekoč in danes, češ da so založbe v preteklosti aktivno iskale nove glasbenike, zdaj pa tega praktično ni več. Glasbenih založb torej novi talenti ne zanimajo več?
Tako kot povsod drugod je tudi v glasbeni industriji danes vse osredotočeno na posel, ne pa na čustva, duha in instinkt. Ko sem začenjal v tem poslu, so ljudje veliko več tvegali, več so vlagali v izvajalce. Tudi če glasbeniku ni uspelo takoj, so posneli še enega, dva ali tri albume, vanj so verjeli in mu posvetili veliko časa.
Zdaj se glasbena založba s tabo ne bo ukvarjala, če nimaš sto tisoč sledilcev na Facebooku, Twitterju in Instagramu, to marketinško mrežo na družbenih omrežjih moraš imeti že zgrajeno.
Založbe v izvajalce niso več pripravljene vlagati časa, kot povsod drugod v sodobni družbi tudi v tem poslu hočejo takojšnjo zadovoljitev, vse hočejo takoj in če uspeh ni takojšen, si ne bodo vzeli časa za tvoj razvoj, ker je v vrsti za tabo že 20 novih ljudi.
Razlog za to pa je vsekakor tudi ta, da je v glasbeni industriji zdaj precej manj denarja. Pred 20, 25 leti so recimo vsi izdajali kompilacije, kot so največje uspešnice Rolling Stonesov v desetih različicah, ki so jih ljudje kupili vse! Zdaj si lahko vsak sam sestavi svojo digitalno kompilacijo, pa naj gre za pretočeno glasbo, Spotify ali YouTube.
S koncerti, tako je že od nekdaj. Pred 20 leti, ko sem vodil DreamWorks Records, je naš najuspešnejši izvajalec v enem letu zaslužil 50 milijonov dolarjev – od tega je s prodajo albumov zaslužil le dva milijona, preostanek pa so predstavljali koncerti, prodaja promocijskih materialov in sponzorske pogodbe. Vendar pa – če ne bi bilo prodaje albumov, nihče ne bi prišel na koncert. Glasba je tisto, kar ljudi pripelje na koncert.
Kako se nov, neznan izvajalec sploh lahko dokoplje do uspeha?
Seveda odgovora na to vprašanje ni. Če bi obstajal, bi lahko zdaj tako vi kot jaz brezskrbno uživala na Havajih do konca svojih dni.
Tako bom rekel: ko začnem sodelovati z novim izvajalcem, je glasba najpreprostejši del. Samo zato, ker je meni všeč oziroma mi ni všeč, ne pomeni, da bo všeč oziroma ne bo všeč drugim.
Najpomembnejša je osebnost izvajalcev, njihova zrelost in predanost. Ali si želijo takojšnje zadovoljitve, ali so se pripravljeni odrekati, ali so pripravljeni vsak dan sesti v avto in se osem ur voziti na nastop, na katerega bo prišlo pet ljudi, in na naslednjega, na katerega jih bo prišlo deset, in na naslednjega, na katerem jih bo morda 20?
Seveda gre tudi za srečo, za to, da si ob pravem času na pravem kraju, za nekaj neoprijemljivega, za kar nihče ne ve, kaj je. To se ves čas dogaja, le da nikoli ne veš, kaj bo tisto, zaradi česa boš izstopal.
Predvsem sodobna pop glasba daje občutek, da so izvajalci res samo še to – izvajalci. Obrazi, ki jih nalepijo na vrhunsko sproducirano glasbo, za katero stoji cela vojska ljudi.
Povsem se strinjam. Poglejte Beyonce, Justina Timberlaka in podobne megazvezdnike – pri vsaki njihovi skladbi je navedenih 10, 15 avtorjev. Pri tem niti ne gre za sodelovanje, skupno ustvarjanje, ampak en človek poskrbi za eno stvar in pošlje naprej, drug doda nekaj drugega in tako naprej.
Medtem recimo v countryju glasba še vedno nastaja tako, da se dva ali trije zaprejo v sobo in tam ustvarjajo skladbe. Skupaj. Izvajalec pri nastajanju skladb včasih sodeluje, včasih tudi ne, in tudi če ne, to ni nič takšnega.
V pop glasbi pa izvajalec želi, da mislite, da je sodeloval, in zato se običajno tudi podpisujejo pod skladbe, kot da so jih soustvarjali.
Kaj pa rock'n'roll?
A ta sploh še obstaja? Kdo v ZDA pa je rock'n'roll razen Foo Fightersov? Oni so zadnji branik rock'n'rolla.
Zadnja ameriška turneja U2 je bila porazna, prav tako ni več radijskega formata, ki bi bil posvečen čistemu rock'n'rollu, kot je bilo to nekoč. Rock klasike še lahko slišimo, novi rock pa je v ZDA praktično izumrli žanr. Vsekakor ni tako, kot je bilo takrat, ko sem odraščal jaz, otrok šestdesetih, ki je rasel ob Beatlih, Rolling Stonesih, Led Zeppelinih …
Kateri je bil prvi koncert, ki ste ga obiskali?
Imel sem 13 let in igrala sta benda The Association in The Rascals. Zares pa se je moj svet začel spreminjati z drugim koncertom, na katerem sem bil, na njem so igrali The Who, B. B. King in Jefferson Airplane. No, bil sem tudi na Woodstocku, takrat sem ravno končal srednjo šolo.
Res? Koliko pa se ga spominjate?
Spomnim se vsega, to je bilo namreč, še preden sem se začel ne spominjati. Saj veste, kaj mislim.
Ste član akademije za grammyje, eden tistih, ki glasujejo o dobitnikih.
Da, sem eden od šest tisoč članov, ki glasujejo, v preteklosti sem bil tudi zakladnik organizacije.
Kako poteka to glasovanje? Predstavljam si, da morate vsako leto "predelati" ogromno nove glasbe.
Da, precej. Mislim, da imamo prek sto kategorij in v prvem krogu je v nekaterih kategorijah več kot dva tisoč nominacij, v nekaterih pa le nekaj deset. Takole na grobo bi ocenil, da imamo v prvem krogu glasovanja okoli 30 tisoč različnih skladb.
Glasovanje poteka prek spleta – imamo varovano spletno mesto, kjer je navedena prav vsaka skladba, ki je prišla v izbor, tam jo lahko tudi poslušaš in tako temeljito opraviš svojo domačo nalogo. Res pa je, da vsak član ne glasuje v vsaki kategoriji, zato je nekoliko lažje. Jaz recimo glasujem v 13 ali 16 kategorijah od 45 najpomembnejših.
V drugem krogu glasovanja je število nominacij že stokrat manjše, v tretjem, zadnjem krogu, pa ostane največ sto različnih skladb.
Omenili ste, da ste bili tudi zakladnik organizacije, ki podeljuje grammyje. Kaj ste takrat počeli?
Bdel sem nad financami organizacije, od sredstev za podelitev nagrad do upravljanja prihrankov, ukvarjali smo se s tem, kako in kam denar vlagati, pri čemer vlagamo tudi v dobrodelne namene.
Znan projekt je Grammy in the Schools (Grammy v šolah, op. a.), prek katerega organizacija pomaga šolam, ki nimajo sredstev za nakup glasbil za glasbeni pouk, ali pa primakne za plačo učitelja za glasbo in podobno.
Glasbeni pouk je namreč na žalost eden prvih programov, ki se v ameriških javnih šolah znajde na tnalu, pa čeprav statistika kaže, da se otroci z glasbeno izobrazbo bolje odrežejo pri matematiki in znanosti.
Kar močno ste povezani tudi s Slovenijo, delate namreč z zasedbo Perpetuum Jazzile. Za kakšno sodelovanje gre?
Perpetuum Jazzile so v moje življenje vstopili pred okoli osmimi leti prek mojega prijatelja, ki jim je pomagal in je za to potreboval tudi odvetnika. Dva tedna sva se z Boštjanom (Usenikom, menedžerjem Perpetuum Jazzile, op. a.) vsak dan slišala prek Skypa in vse skupaj tudi uredila. Takrat pa sva ugotovila, da si želiva sodelovati še naprej. To je bilo v ponedeljek, v petek pa sem že bil na Bledu, kjer sem jih prvič videl nastopati. To je edini način, da lahko z nekom zares sodelujem – videti moram nastop v živo.
Dvotedensko sodelovanje Wayna in Boštjana Usenika se je prelevilo v dolgoletno prijateljstvo.
Zdaj skrbim za njihove mednarodne pravne zadeve in globalni poslovni razvoj. Kaj to pomeni? To pomeni, da naredim, kar me prosijo. Sodelujem pri pogodbenih pogajanjih, pomagam pri sklepanju poslov, pa naj gre za nastope, sponzorstva, licenciranje njihove glasbe za film in televizijo … Edino področje, v katerega nisem vpleten, so pravne zadeve v Sloveniji.
Svetujem jim tudi pri kadrovskih zadevah, menedžmentu, svetujem, kako voditi podjetje, kako sestankovati, kako komunicirati … to so veščine, ki sem se jih, upam, naučil v svoji karieri.
Vsekakor nisem sramežljiv, ne bojim se spregovoriti in ne prizadene me, če mi kdo reče, da je moja ideja slaba. Moraš biti dovolj samozavesten, da si upaš spregovoriti, in to počnem tudi s Perpetuum Jazzile – odkrit sem z njimi. Morda je to celo največ, kar lahko storim zanje. Oni vedo, da četudi rečem kaj, česar nočejo slišati, kar ni tako pozitivno, kot bi si želeli, to ne pomeni, da ne verjamem vanje in da jih nimam rad, ampak je ravno obratno.
Kako uspešni so lahko Perpetuum Jazzile na mednarodni ravni?
Imajo talent, ljudi in ambicije za izjemen uspeh. So lahko tako veliki kot U2 ali The Rolling Stones? Dvomim. So lahko tako veliki kot Riverdance ali Cirque du Soleil? To pa je že boljša primerjava oziroma zlati standard, ki ga je mogoče doseči.
Vse je v marketingu in predstavitvi. Dvakrat so že bili v ZDA in takrat smo se veliko naučili o tem, kaj pri ameriškem občinstvu deluje. To, v kar se Perpetuum Jazzile razvija zdaj, torej več spektakla in koreografije pri odrskem nastopu, je nekaj, čemur je ameriško občinstvo naklonjeno.
Nič pa se ne zgodi čez noč. Sam sem z njimi osem let in v tem času so se spreminjali, zoreli, njihove želje so se spremenile, odprti so za spremembe. Vsekakor pa imajo potencial, da postanejo globalni igralci. Oni so pripravljeni, potrebujejo le tistega enega pravega človeka, pravo povezavo, ki jih bo ponesla naprej.