Torek, 21. 2. 2012, 14.47
7 let, 1 mesec
Oskarji: nominiranci za najboljši film
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Zmagovalec lanskega filmskega festivala v Cannesu si je na letošnjih oskarjih prislužil tri nominacije, za najboljši celovečerec, najboljšo fotografijo in režijo (Terrence Malick). Kompleksna, 139 minut dolga drama je nekakšen poklon življenju in zemlji. Prekinjajo (oziroma, bolje rečeno, dopolnjujejo) jo dolgi posnetki nastanka sveta; je meditativen, hipnotičen in poetičen film, ki ga gledalec ne pozabi takoj, ko zapusti dvorano, ampak ga sili k razmišljanju – predvsem o smislu življenja. Osrednja zgodba ovija družino na ameriškem Zahodu v petdesetih letih, kjer od otroške nedolžnosti do razočaranja zrelih let spremljamo najstarejšega od treh sinov (v odraslih letih ga igra Sean Penn). Njegovo otroštvo zaznamujeta težaven odnos z očetom (Brad Pitt) in ljubeča mati (Jessica Chastain). Gre za intimno in hkrati epsko delo, ki si je brez dvoma zaslužilo nominacijo za oskarja, še posebej v tej konkurenci. Drevo življenja je bilo pri nas sicer na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.
Nominacija za dramo Stephena Daldryja je morda največje presenečenje v tej kategoriji. Daldry je sicer star znanec oskarjev, saj je režiral Bralca, ki je Kate Winslet prinesel težko pričakovan kipec, pred tem pa še Ure do večnosti in Billyja Elliota. Za vse tri filme je prejel nominacijo za režijo, medtem ko je Ekstremno glasno in neverjetno blizu poleg nominacije za najboljši celovečerec nominiran "le" še v kategoriji najboljšega stranskega igralca (Max von Sydow). Film se vrti okoli devetletnega amaterskega izumitelja Oskarja, ki po New Yorku išče ključavnico, ki bi jo odklenil skrivnosti ključ – zapuščina njegovega očeta, ki je umrl v napadih na World Trade Center. V filmu poleg omenjenega von Sydowa igrajo še Tom Hanks, Sandra Bullock in mladi Thomas Horn. Ekstremno glasno in neverjetno blizu bo v Sloveniji na rednem sporedu od 22. marca.
Vojni film Stevena Spielberga je letos precej razdvojil mnenja o tem, ali si zasluži nominacijo za oskarja ali ne. Spielberg je kakopak mojster svoje obrti in o tem ni dvoma, skoraj dve uri in pol dolg zgodovinski film o povezanosti med fantom in njegovim konjem pa znova vrača režiserjevo sentimentalno plat, ki gledalcev ne zadovolji povsem. Grivasti vojak je zgodba o konju, ki ga med prvo svetovno vojno za potrebe vojske ločijo od njegovega lastnika. Konj tako pristane v bojnih jarkih na celini, kjer zamenja kar nekaj lastnikov na obeh straneh. Njegov lastnik, ki nikakor ne more pozabiti na ljubljenega konja, se poda v iskanje, ki ju s pomočjo neverjetnega vrtinca usode na koncu tudi združi. Grivasti vojak, ki ga še lahko ujamete v slovenskih kinih, je sicer nanizal šest nominacij – za najboljši celovečerec, scenografijo, fotografijo, izvirno glasbo ter mešanje in obdelavo zvoka.
Novi film Martina Scorseseja se ponaša z največjim številom nominacij, saj jih je zbral kar enajst. Večina jih je sicer v bolj tehničnih kategorijah (najboljša montaža, posebni učinki, obdelava zvoka in tako dalje), vendar se je uvrstil tudi med izbrane najboljše filme, Akademija pa je izpostavila tudi prirejeni scenarij (John Logan) in Scorsesejevo režijo. Film je Scorsesejev prvi poskus v 3D-tehniki, zgodba, povzeta po knjigi Briana Selznicka, pa govori o dečku, ki živi na pariški železniški postaji, in o skrivnostnem lastniku tamkajšnje trgovine z igračami, nad vsem skupaj pa ždijo skrivnosti, tudi tista o smrti Hugovega očeta. Mladega Huga Cabreta je upodobil 14-letni Asa Butterfield, v filmu pa nastopajo še Ben Kingsley, Sacha Baron Cohen in Chloe Moretz. Čeprav je film požel pohvale kritikov, se je pri gledalcih odrezal precej slabo – ob proračunu 150 milijonov ameriških dolarjev je namreč do zdaj zaslužil nekaj manj kot 110 milijonov dolarjev.
Film, ki so ga kritiki skoraj soglasno razglasili za najboljši dosežek Woodyja Allena v zadnjih letih, smo si lahko v Sloveniji ogledali že na lanskem filmskem festivalu Liffe, nato pa tudi na rednem sporedu. Fantazijska komična romanca, ki se ne ustraši niti potovanja v času ter modrosti Pabla Picassa, Ernesta Hemingwaya in Gertrude Stein, je veliko pozornosti požela že zaradi majhne vloge Carle Bruni, francoske prve žene. Ta nastopi kot vodnica, ki glavnemu liku (igra ga Owen Wilson) pomaga prevesti zapiske ženske, v katero se je zagledal (Marion Cotillard), čeprav ima zaročenko (Rachel McAdams). Polnoč v Parizu je sicer nanizala štiri nominacije za oskarja, poleg naj filma se poteguje še za najboljšo scenografijo, režijo in izvirni scenarij (prav tako Woodyjevo delo), največ možnosti pa ima predvsem pri zadnjem.
Med filmi, ki jim poznavalci pripisujejo največ možnosti za zmago, so Potomci Alexandra Payna, ki je leta 2005 na Oskarjih presenetil s Stranpotmi (Sideways). Tokrat se je namesto na vinsko pot med kalifornijskimi grički podal na Havaje in njihovo razpetost med lastno zgodovino in pripadnostjo Združenim državam Amerike, med staroselci in priseljenci. Potomec priseljencev je tudi Matt King (George Clooney), posestniški mogotec, ki nikoli ni živel na res veliki nogi. Nekateri bi rekli, da je stiskaški, čeprav je le skušal ostati zmeren. V resnici je stiskaški predvsem v svoji pozornosti in nič čudnega, da ne ve prav nič o tem, da ga žena, ki po nesreči pristane v komi, vara. Tako ostane sam s hčerama, s katerima nima pristnega stika, in novim odkritjem o ženi ter jezo in žalostjo. V iskanju odgovorov se odloči poiskati ženinega ljubimca, kar zbliža tudi družino. Potomci so sicer nominirani za pet oskarjev, prejeli so tudi zlati globus. Celovečerec bo od 23. februarja na rednem sporedu slovenskih kinodvoran.
Drugi celovečerec Tata Taylorja je Akademijo najbrž prepričal s svojo ganljivo zgodbo, ki podreza v pogosto zamolčano ameriško zgodovino. Služkinje so posnete po knjižni uspešnici Kathryn Stockett (imamo jo tudi v slovenskem prevodu), zgodba pa se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so jih zaznamovala tudi prizadevanja za enakopravnost temnopoltih Američanov. Pravkar diplomirana Skeeter (Emma Stone) se po diplomi vrne v domače mesto Jackson na jugu ZDA, kjer je rasna segregacija še vedno v polnem razcvetu. Tam se po začetniških težavah z delom pri krajevnem časopisu loti zapisovanja zgodb nevidnih temnopoltih delavk, ki iz generacije v generacijo vzgajajo otroke svojih belih gospodarjev. Celovečerec, ki smo si ga lahko v slovenskih kinih ogledali že lani, je nominiran za štiri oskarje, poleg kategorije najboljšega filma lahko na zmago upa tudi med najboljšimi stranskimi (Octavia Spencer, Jessica Chastain) in glavnimi igralkami (Viola Davis). Služkinje bodo najverjetneje dobile en kipec, ki ga bo odnesla Spencerjeva.
Prav črno-beli nemi film poleg Potomcev velja za drugega favorita na letošnjih oskarjih. Če bi zmagal, bi bil to šele drugi nemi celovečerni film v zgodovini Oskarjev z najpomembnejšo lovoriko (za zdaj edini nemi film z oskarjem je film Krila, ki je zmagal na čisto prvi podelitvi leta 1929). Umetnika je ustvarila ekipa, ki je dobro sodelovala že v parodijah na vohunske filme OSS 117 z režiserjem Michaelom Hazanavicusom in igralcem Jeanom Dujardinom na čelu. Dujardin, znan po svojem ekspresivnem obrazu, je tokrat zaigral zvezdnika nemih filmov Georgea Valentina, čigar slavo povozi prihod zvočnih filmov, ki pa jih zna dobro izkoristiti vzhajajoča zvezdnica Peppy Miller (Berenice Bejo). Le malo igralcev bi v to vlogo spolzelo tako samodejno kot očarljivi Dujardin, ki je za svojo odlično upodobitev prav tako nominiran za oskarja. Umetnik je pravzaprav zbral kar deset nominacij za oskarja, po osvojeni bafti in zlatem globusu (v kategoriji muzikala ali komedije) pa velja za favorita. Z zmago Umetnika bi se Akademija poklonila filmski zgodovini sami, saj se zgodba prepleta z zgodovinskim premikom od nemih filmov k zvočnim in posredno prikazuje usodo človeka, ki se ne zna spopasti s tehnološkim napredkom. Umetnika si bomo sicer lahko marca ogledali tudi v slovenskih kinih.
Tudi Zmagovalca bi lahko šteli med manjša presenečenja v kategoriji najboljšega filma. Športni film v svoji zgodbi, posneti po resničnih dogodkih, ni stereotipen – Brad Pitt (prav tako nominiran za najboljšo glavno vlogo) je Billy Beane, nekdanji igralec bejzbola, ki pa je na igrišču pogorel in se preusmeril v iskalca talentov. Gledalci ga spoznamo v času, ko je športni menedžer moštva Athletics v Oklahomi in skuša sestaviti ekipo za novo sezono, vendar z nizkim proračunom ne more konkurirati velikim klubom. V iskanju prave rešitve opazi mladega računalničarja in statističnega čudežnega dečka, ki ga igra Jonah Hill (nominiranec za najboljšo stransko vlogo). Začne se igra statističnega bejzbola, ki marsikoga razburi in zamaje zaupanja vodstva v Billyjeve sposobnosti. Film je zbral kar šest nominacij, poleg najpomembnejše in igralskih montažo, obdelavo zvoka in prirejeni scenarij, vendar mu strokovnjaki ne pripisujejo večjih možnosti. Zmagovalca, ki ga je režiral Bennett Miller (Capote), smo si lahko konec lanskega leta ogledali tudi v kinodvoranah po Sloveniji.
