OCENA FILMA: Zenit

Eden najbolj uveljavljenih sodobnih hrvaških filmskih ustvarjalcev, režiser in scenarist Dalibor Matanić (Prijetna mrtva dekleta, Sto minut slave), se nam na letošnjem Liffu predstavlja z odlično posneto in inovativno izpeljano ljubezensko dramo Zenit (Zvizdan), v kateri pod drobnogled vzame posledice nedavnih balkanskih vojn in medetničnega sovraštva, ki se je razplamtelo na območju nekdanje skupne države.

Hkrati Matanićev film te delitve – namesto da bi jih spodbujal, kar velja za lansko Številko 55 – uspešno preseže in na ta način ponudi upanje v boljši jutri. Tudi za hrvaško kinematografijo, ki že dlje, vsaj z vidika kakovosti, caplja za slovensko, nič bolje pa jim ne gre niti finančno.

Hrvaški Romeo in srbska Julija

To mu uspe z – ljubeznijo. Film sestavljajo tri zgodbe o prepovedani ljubezni med Hrvatom in Srbkinjo (vse tri pare sta prepričljivo odigrala mlada in perspektivna Tihana Lazović in Goran Marković), ki se odvijajo v treh različnih časovnih obdobjih v dveh sosednjih vaseh na Hrvaškem (natančne lokacije ne izvemo), vsem pa je skupno tudi to, da jih je zaznamovala vojna.

Vse tri pare sta prepričljivo odigrala mlada in perspektivna Tihana Lazović in Goran Marković.

Leta 1991 Jelena in Ivan skleneta, da bosta pobegnila v Zagreb, od koder se nameravata vrniti takoj, ko bodo napetosti med sosedi, ki so v tistem času dosegle vrhunec, popustile. Mlada zaljubljenca upata, da se bosta na ta način izognila vojni noriji (če bo do nje sploh prišlo, o čemer dvomita), toda na poti jima stoji Jelenin zaščitniški brat, nič dobrega pa ne obetajo niti barikade in vojaški konvoji.

Leta 2001 se Nataša s svojo materjo (Nives Ivanković upodablja njo, pred tem pa tudi Jelenino mamo, s takim zanosom, da sem igralko v tretjem delu filma kar malo pogrešal) vrne v porušeno hišo, ki sta jo bili pred leti prisiljeni zapustiti. Hišo jima pomaga obnoviti domačin Ante – omikan in sposoben fant, ki bi ga bilo vsako mlado dekle veselo. Vsako, razen Nataše. Ante jo več kot očitno privlači in vzburja, toda zamera, ki jo goji do tistih, ki so ji ob koncu vojne ubili brata, ji preprečuje, da bi se prepustila svojim čustvom.

Zadnja zgodba se odvija leta 2011. Študent Luka obišče domač kraj, kjer je pred leti zapustil svoje noseče dekle Marijo. Luka upa, da mu bo dekle to dejanje odpustilo, toda ta do njega ne kaže pretirane naklonjenosti. Čas za Lukovo (samo)refleksijo nastopi na rave zabavi, ki se odvija v bližini njunih vasi in na kateri Luka zaužije MDMA. Pozneje se Luka potopi še v vodo, za katero se zdi, da učinkuje nanj očiščevalno.

Poseben pogled

Matanićev deveti celovečerec (v 15 letih) je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Posebni pogled, letošnji hrvaški kandidat za tujejezičnega oskarja pa opozarja nase tudi na drugih festivalih.

Uspeha filma se lahko veselimo tudi Slovenci. Zenit je namreč hrvaško-slovensko-srbska koprodukcija, pri snemanju katere so sodelovali tudi slovenski ustvarjalci. Med njimi velja še posebej izpostaviti direktorja fotografije Marka Brdarja (Izlet).

Zaradi detajlov mrčesa in nekaterih delov teles (stopala v travi, kapljica znoja, ki drsi po Natašinih plečih) učinkuje film izjemno primarno, že kar živalsko, svoje pa dodajo tudi močna čustva, ki jih liki izražajo.

Zenit je vizualno bogat film, prežet s simboliko. Enega od ponavljajočih se motivov, vodo, sem že omenil. Drugi je pes, ki spremlja junake in ki v drugih dveh delih filma ostane privezan na verigo. Tretji je sonce, ki vsak dan znova vzide in ponuja priložnost za nov začetek.

Več kot očitno je, da ima narava v Matanićevem filmu zelo pomembno vlogo. Zaradi detajlov mrčesa in nekaterih delov teles (stopala v travi, kapljica znoja, ki drsi po Natašinih plečih) učinkuje film izjemno primarno, že kar živalsko, svoje pa dodajo tudi močna čustva, ki jih liki izražajo. (Še posebej tisti, ki jih upodabljata Lazovićeva in Ivankovićeva.)

Njihovi in naši

Ljubezen je sila narave. Nasilje in spolnost tudi. Slepo sovraštvo, ki se prenaša iz generacije v generacijo, je izključna domena ljudi. Če je to del naše narave, ga moramo premagati.

Zenit ni samo lepo posnet in dobro odigran film, ampak je tudi izjemno pacifističen in human ter povsem apolitičen. Zenit je vse, kar Številka 55 ni, in obratno. Če bi ga že moral primerjati s kakšnim nedavnim filmom iz teh prostorov, bi bili to Golubovićevi prav tako odlični Krogi.

Zenit ni samo lepo posnet in dobro odigran film, ampak je tudi izjemno pacifističen in human ter povsem apolitičen.

Režiser se je v celoti odpovedal kakršnemukoli etiketiranju na etničnih, verskih in nacionalnih osnovah. V filmu ni Srbov in Hrvatov, v njem ni katolikov in pravoslavcev ali Četnikov in Ustašev, so samo ljudje. Tisti, ki jih deli etnično sovraštvo, in tisti, ki jih povezuje ljubezen. Njihovi in naši, jaz in ti. Če med ogledom ne boste natančno vedeli, kdo je kdo, so ustvarjalci dosegli svoj namen.

Univerzalna ljubezenska zgodba o univerzalnem sovraštvu

Matanić ne išče krivca za začetek vojne. Kdo je izstrelil prvi naboj, v zgodbah, ki jih njegov film pripoveduje, sploh ni pomembno, ranil je vse. Zaradi tega so te tudi tako univerzalne. Dogajale bi se lahko tudi na Irskem, v Španiji, Ukrajini ali v ZDA. Shakespearova znamenita ljubezenska tragedija je priljubljena povsod.

A kot rečeno – Zenit, z izjemo prvega dejanja, ni tragedija, ampak optimističen film, nabit s pozitivnimi in z negativnimi čustvi, ki nam pokaže, da smo ljudje sposobni različnih inkarnacij. Ob tem moram priznati, da se me je zadnja zgodba dotaknila precej manj kot pa prvi dve, zaradi česar filma ne morem označiti za mojstrovino.

Če bi režiser zgodbe prikazal v obratnem vrstnem redu, bi bil film še veliko bolj čustven in pretresljiv, vendar ne bi bil tako optimističen. Prav optimizem pa je tisto, česar nam v teh krajih že tako ali tako primanjkuje.

Napovednik filma: