OCENA FILMA: Zaklonišče

Žirija 22. ljubljanskega filmskega festivala je vodomca za najboljši film, za katerega tekmujejo celovečerci v sekciji Perspektive, namenila psihološki drami Zaklonišče (Take Shelter). Ta nas spozna z mirnim delavcem Curtisom LaForchom (Michael Shannon), ki z ženo Samantho (Jessica Chastain) in šestletno gluho hčerko Hanno živi v manjšem kraju v Ohiu. Curtisovo običajno družinsko življenje prekinejo nočne more, ki v njem vzbujajo čedalje večje strahove pred ljudmi in predvsem naravnimi ujmami. Svojih tegob noče zaupati nikomur; za psa, ki ga je v sanjah napadel, raje priskrbi zunanji pesjak, s strahovi pred apokaliptično nevihto pa se spopade z gradnjo zatočišča pred tornadi na vrtu družinske hiše. A njegova razdražljivost in čudaško obnašanje sta čedalje bolj očitna (sploh v povezani mali skupnosti), in njegova dejanja so čedalje bolj nerazumljiva (sploh v svetu, ki ga pesti gospodarska kriza).

Prav kriza je tista, ki bdi nad intimno dramo Curtisovega spopadanja z lastnimi strahovi. Tako čedalje bolj apokaliptična razsežnost naravnih katastrof kot ekonomska kriza sta tihi senci nad družino, ki si zaradi hčerkine operacije ne more privoščiti izpada dohodka (in zdravstvenega zavarovanja). Curtisovo neodgovorno vedenje je zato še toliko bolj nerazumljivo, njegovi uničujoči strahovi pa goltajo tudi ljudi okoli njega - tiste, ki jih ima rad in jih pravzaprav želi zaščititi (čeprav ni jasno, ali bi bilo bolje, če bi jih zaščitil pred pogubno nevihto ali pred samim sabo).

Režiser Jeff Nichols je s svojim filmom (tudi v prvencu Shotgun Stories je sodeloval s Shannonom) ustvaril odlično tempiran pridušen dialog s sodobnim svetom, v katerem sta stres in anksioznost postala vseprisotni dušeči stanji človeka. Ozračje zatajene paranoje je popolna platforma za intimni portret človeka, čigar destruktivno vedenje razjeda ravno tisto, kar si želi zaščititi – družino. Nemirna in hkrati počasna drama zna ustvariti podobno hipnotično atmosfero kot tisto, ki ga pričarajo ptice, leteče v ogromni jati kot packi na nebu nad Curtisom. To ni film za sobotno noč v Koloseju s pokovko v naročju; je film, ki se odvija na več nivojih in za seboj pusti nemir, občutek iskrene izkušnje.

Michael Shannon je kot povprečni Američan, ki pravzaprav živi precej dobro življenje, a pade v na videz nerazložljivo težko bitko za svoje psihično zdravje (so njegove sanje preroške ali tako kot njegova mama drsi v shizofrenijo?), odličen in prav nič nas ne bi čudilo, če bi se njegovo ime omenilo tudi med nominiranci za oskarje prihodnje leto (poprej je bil nominiran že za stransko vlogo v Krožni cesti). Deluje kot simbol tihe tesnobe današnjega sveta, potlačenega obupa. Prav tako izvrstna je Jessica Chastain (videli smo jo tudi v Malickovem Drevesu življenja) kot žena, ki skuša razumeti, kaj se dogaja, in nazadnje možu pokaže morebiti ključno rešitev iz primeža strahov.