OCENA FILMA: Vožnja

V obdobju, ko v domačih in svetovnih multipleksih kraljuje najnovejša izdaja Hitrih in drznih, nas je Kino Otok razveselil s projekcijo filma Vožnja (Drive, 2011) – kultnega, visokostiliziranega in ultranasilnega ameriškega trilerja v režiji danskega auteurja Nicolasa Windinga Refna, ki se mu nikamor ne mudi (da je prišel v naše kraje, je potreboval kar dve leti) in ki premore več drznosti kot vseh šest delov Dieslove pločevinaste franšize skupaj.

O glavnem junaku filma, skrivnostnem mladeniču brez imena in brez preteklosti, ki ga igra Ryan Gosling, ne izvemo drugega kot to, da je odličen voznik, ki se podnevi preživlja kot kaskader in avtomehanik, ponoči pa nudi svoje vozniške usluge losangeleškim kriminalcem. Pod jasno določenimi pogoji: z vsako "stranko" sodeluje samo enkrat, na voljo ji da natančno pet minut, po pobegu pa se razideta in se ne poznata več. Njegovo dvojno življenje in njega samega sprva definira samo vožnja, ko pa Voznik spozna privlačno sosedo Irene (Carey Mulligan) in njenega sina, se prelevi iz kiborga v neizprosnega angela varuha, pri čemer ostaja enako redkobeseden, skrivnosten in hladno učinkovit.

Za dramatičen zaplet poskrbi sosedin mož (Oscar Isaac), ki mora po izpustitvi iz zapora odplačati dolg albanskemu mafijcu. Voznik mu obljubi pomoč pri ropu zastavljalnice, toda roparski podvig se strahotno izjalovi in naš protagonist pristane v nemilosti židovske mafije, ki obvladuje losangeleško kriminalno podzemlje. Bolje rečeno – mafija pristane v njegovi nemilosti, saj se izkaže, da je hladnokrvni Voznik tudi učinkovit morilec, že skoraj mitska figura, ki na svojem krvavem maščevalnem pohodu ne prizanese nikomur.

Scenarij Hosseina Aminija (Let bele golobice), ki temelji na istoimenskem kriminalnem romanu ameriškega pisatelja Jamesa Sallisa, bi lahko opisali kot urbano pravljico o princu v jeklenem konjičku, ki svoje življenje posveti varovanju nemočne princeske, pri čemer mora pokončati tudi kakšnega zmaja. Ne sliši se najbolj izvirno, vendar Refn in Gosling poskrbita, da nas Vožnja zapelje in popelje na nepričakovana mesta. Kriminalen zaplet sicer sledi smernicam konvencionalne žanrske pripovedi, toda v ospredju filma je eksistencialno potovanje glavnega junaka ter njegova transformacija iz stroja v človeško bitje in nazadnje v heroja, medtem ko so razburljivi cestni pregoni in ukradena torba z denarjem (v kateri je seveda milijon dolarjev) odrinjeni na odstavni pas.

Dialogi so redki, nadomešča jih sintetična glasba v slogu 80. let, ki likom dodaja čustveno komponento, stopnjuje napetost in pripomore k temačnemu razpoloženju, ki je hkrati nostalgično in futuristično. Izvrstna "neonska" fotografija Newtona Thomasa Siegla (zaradi katere so številni označili film za neon noir), nenavadni snemalni koti in utesnjena prizorišča, kot so avtomobil, dvigalo in hodnik, ustvarijo zasanjano, lirično, že skoraj psihadelično vzdušje, ki ga prekinejo nenadni izbruhi brutalnega nasilja – nasilja, ki je sicer stilizirano, a zato nič manj pretresljivo.

Ta dihotomija, ki lahko nekatere gledalce odvrne, je še najbolj vidna v prizoru v dvigalu, ki se začne s poljubom in konča z zmečkano glavo v slogu Nepovratnega – prizorom, ki nas ujame nepripravljene, kljub temu da vemo, kaj sledi, in od katerega ne moremo odvrniti pogleda, čeprav si to želimo.

Pogled boste težko odvrnili tudi od Goslinga, gonilne sile filma, ki v skoraj nemi vlogi stoičnega superheroja potrjuje, da gre za najbolj nadarjenega igralca svoje generacije, ki ga bomo lahko v prihodnosti, če bo nadaljeval v tem slogu, postavili ob bok raznim Pacinom, Brandom in DeNirom. V stranskih vlogah, naj so te še tako majhne, se izkažejo tudi Mulliganova, Bryan Cranston, Ron Perlman in Christina Hendricks, še posebej močan vtis pa pusti Albert Brooks v zanj netipični vlogi hollywoodskega producenta, ki ga Voznik prisili, da se vrne na stara kriminalna pota in si roke znova umaže s krvjo.

Kri in nasilje sta stalnici vseh filmov Nicolasa Windinga Refna, režiserja izjemno uspešne danske trilogije Diler, ki je s svojima prejšnjima celovečercema, Bronsonom in Božjim bojevnikom, zaplaval v nekoliko bolj eksperimentalne vode. Z Vožnjo, režiserjevim najdostopnejšim filmom v zadnjih letih, se je Refn prvič podal v Hollywood, kjer mu je uspelo ohraniti popolno ustvarjalno svobodo in s pomočjo tamkajšnjega know-howa in rekordnega 10-milijonskega proračuna praktično brezhibno izraziti svojo umetniško vizijo.

Vožnja je filmski hibrid, ki ljubi in sovraži klišeje. Vizualno omamen dirkaški film, ki ga je posnel barvno slep disleksik brez vozniškega izpita. Film, v katerem trčita drug ob drugega arthouse in pop, Evropa in Hollywood, preteklost in prihodnost, mačizem in feminizem. Avtorski film, posnet v tradiciji ameriških filmov B-produkcije iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, in žanrski film, ki spretno vijuga med umetnostjo in zabavo.

Vožnja je celo tako dober film, da si v Sloveniji ni zaslužil širše kinodistribucije. Upajmo, da bo naslednji skupen projekt Refna in Goslinga, triler Samo bog odpušča (Only God Forgives), ki je bil premierno prikazan na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, slabši, in da ne bomo v naših kinematografih prej dočakali sedmega dela Hitrih in drznih.

Napovednik filma Vožnja: