OCENA FILMA: Vojna zvezd: Sila se prebuja

Dočakali smo premiero leta. Kaj leta – desetletja, če ne kar stoletja. Zadnjih nekaj dni sem preživel v Londonu. Stavek, ki sem ga na podzemni železnici in v pubih slišal najpogosteje, se je glasil: "Si si že ogledal/-a najnovejšo Vojno zvezd?"

O Sili se prebuja (Star Wars: The Force Awakens) – sedmi epizodi ikonske franšize, ki je že več kot 38 let sinonim za eskapistično zabavo – govorijo vsi. Vojna zvezd je glavna tema tamkajšnjih prazničnih pogovorov, na vsakem koraku pa so name prežali tudi glavni liki iz filma in me vabili k nakupu najrazličnejših izdelkov.

Marketinški sili sem sem se uspešno uprl, sili samega filma se nisem mogel. Čeprav sem si tega ogledal že pred odhodom v London, mi je notranji glas pravil, da si ga moram še enkrat, kar sem kljub zasoljeni ceni tamkajšnjih vstopnic tudi storil. Zadnje funte, ki so mi ostali v denarnici, sem pri izhodu iz kinodvorane zapravil za uradna filmska posterja.

Vojna zvezd po Georgeu Lucasu

Čeprav sam sebe ne nikakor ne prištevam med obsesivne oboževalce Vojne zvezd, je nekaj očitno: Sila se prebuja je prebudila mojega notranjega otroka in ga – tako kot to velja za milijone gledalcev pred menoj, še posebej pa za tiste, ki spremljajo franšizo od njenih začetkov – popeljala na nepozabno vesoljsko pustolovščino v galaksijo daleč daleč stran od tega ponorelega sveta.

Prejšnjim trem epizodam, ki jih je režiser izvirnika in oče franšize George Lucas posnel med letoma 1999 in 2005, to ni uspelo. Filmi so me še kot najstnika pustili precej hladnega, lesena igra, živce parajoči liki, kot je osovraženi Jar Jar Binks, in zmedena predzgodba, ki se je porazgubila v digitalni navlaki, pa so bili zaslužni za to, da je trilogijo zasenčila neka druga trilogija o romanju na Samotno goro.

Zdaj sem po zaslugi J. J. Abramsa, ki je vajeti franšize prevzel po tem, ko je Lucas svoje podjetje skupaj s pravicami zanjo prodal družbi Disney, silno moč Vojne zvezd prvič občutil tam, od koder ta izvira in kjer bi jo morali občutiti vsi, ki uživate v tem, da vas filmi preslikajo v druge, fantazijske svetove – v kinu. Me lahko obsojate, ker sem se ji želel nemudoma prepustiti še enkrat?

Vrnitev h koreninam

J. J. Abrams še zdaleč ni novinec na področju znanstvene fantastike. Do zdaj smo ga poznali kot ustvarjalca serij Alias in Izgubljeni otok ter režiserja zadnjih dveh celovečernih edicij Zvezdnih stez, režiral pa je tudi tretji del Misije: Nemogoče in film Super 8. Po Sili se prebuja ga bomo poznali predvsem kot človeka, ki mu je uspelo oživiti Vojno zvezd in jo prirediti za 21. stoletje.

Abrams se je učil na Lucasovih napakah (in dosežkih) ter nam postregel s preprosto zgodbo o večnemu boju med dobrim in zlim, ki se bo zdela ljubiteljem franšize izjemno domača, hkrati pa bodo lahko ob njej (preverjeno) uživali tudi gledalci, ki o Vojni zvezd niso vedeli drugega kot to, da je tip v črni maski z donečim glasom Jamesa Earla Jonesa Lukov oče.

H koreninam pa se ni vrnil samo scenarij, ki ga je Abrams napisal skupaj z Michaelom Arndtom in Lawrenceom Kasdanom (soscenaristom pete in šeste epizode) in ki se bere kot nadaljevanje, remake, reboot , nadgradnja in posvetilo izvirni trilogiji. Njene vplive – od značilnih rezov do dolžine kadrov – lahko zasledimo tudi v vizualni zasnovi Abramsovega filma.

Nekaj starega, nekaj novega, nekaj sposojenega in nekaj modrega

Vojna zvezd je bila in ostaja vizualni spektakel, toda v nasprotju z zadnjimi tremi izdajami franšize se ustvarjalci tokrat niso prekomerno zanašali na digitalno tehnologijo, ki je v poznejših letih obsedla Lucasa in ki je bila v veliki meri odgovorna za to, da se izumetničeni preddeli niso zasidrali v našo kolektivno zavest.

Namesto tega so si pomagali s staromodnimi prijemi, kot je uporaba maket, prizore pa so snemali na resničnih lokacijah in snemalnih prizoriščih in ne pred modrimi zasloni, zaradi česar je izkušnja veliko bolj pristna, kot bi bila sicer. Ne le za gledalce, tudi za igralce, kar se odraža tudi na njihovih nastopih.

Da ne bo dvoma: ustvarjalci so izkoristili vse prednosti sodobne tehnologije (dokaz za to je Maz Kanata, ki v filmu nadomešča vsevedega Jodo in ki jo je s tehniko zajetja gibov odigrala oskarjevka Lupita Nyong'o), toda Abrams se zaveda, da so najboljši posebni učinki tisti, ki se jih ne opazi oziroma o katerih med ogledom ne razmišljamo.

Običajno velja podobno tudi za glasbeno podlago – najboljša je tista, ki je ne slišimo –, res pa je, da znamenitih taktov Johna Williamsa, ki je uglasbil vse dozdajšnje epizode, niti ne moremo niti nočemo preslišati.

Vojne zvezd (in sodobnega Hollywooda) si brez Williamsove glasbe preprosto ne moremo predstavljati, nove melodije, kot je tista, ki spremlja glavno junakinjo nove trilogije in ki mi je po obeh ogledih najdlje odmevala v ušesih, pa dokazujejo, da skladatelj ni počival na preteklih lovorikah.

In tudi če bi: glavna tema zveni enako dobro kot pred 38 leti, ko je prvi film, naknadno poimenovan Novo upanje, prišel v kinematografe. Druge najznamenitejše skladbe iz franšize, Imperialne koračnice, v Sili se prebuja sicer ne slišimo, sem pa prepričan, da bomo njeno variacijo dočakali v enem od napovedanih nadaljevanj, ki bosta v kina prispeli leta 2017 oziroma 2019.

Nova grožnja, novo upanje

Posebni učinki in Williamsova glasba služijo enemu osnovnemu cilju – zgodbi. Za vse, ki si filma še niste ogledali in ki vas ne moti, da boste izvedeli delček vsebine, je tukaj njena kratka obnova.

Sedma epizoda se odvija približno 30 let po koncu šeste in dokazuje, da se zgodovina ponavlja tudi v najbolj oddaljenih kotičkih vesolja. Vader in emperator Palpatine, glavna zlikovca prvotne trilogije, sta poražena, toda iz pogorišča njunega Imperija je vzklil fašističen Prvi red, ki grozi, da bo znova porušil razmerje sil v galaksiji.

Kylo Ren (Adam Driver), Vader po Vaderju in prvi "obraz" Prvega reda, ima eno samo nalogo: poiskati in uničiti mora zadnjega jedija Luka Skywalkerja (Mark Hamill), ki se je po izdaji svojega najboljšega učenca odločil za življenje v osami.

Takšno je tudi življenje mlade Ray (Daisy Ridley), dokler na svojem rodnem planetu, kjer se preživlja z zbiranjem odpadkov, ne naleti na prikupnega droida BB-8, v katerem se skriva zemljevid, ki naj bi upornike pod vodstvom generalke Leie Organe (Carrie Fisher) pripeljal do Luka.

Ray in BB-8 usoda združi s pobeglim jurišnikom Finnom (John Boyega), trojici pa se na njihovi nepričakovani pustolovščini pridružita dva junaka, ki bi morala že s svojo pojavo pospešiti utrip vsakemu pravemu oboževalcu franšize: dobri stari Han Solo (Harrison Ford) in njegov visokorasli kosmati pajdaš iz rodu Wookieejev Chewbacca (Peter Mayhew).

Zakaj bi spreminjali nekaj, kar se je že večkrat izkazalo za učinkovito?

Sam zaplet morda res spominja na reciklažo zgodbo iz prvotne trilogije – uporniki, med katerimi izstopa pilot Poe Dameron (Oscar Isaac), morajo uničiti že tretjo Zvezdo smrti –, pa kaj za to? Navsezadnje bi lahko nekaj podobnega dejali za vsak drug visokoproračunski film, ki so ga v Hollywoodu posneli v zadnjih petintridesetih letih. Pomembno je predvsem to, da se gledalci vživimo v dogajanje na platnu.

Vojna zvezd je dosegla takšno priljubljenost prav zaradi preproste in univerzalne pripovedi, ki je razumljiva vsem in s katero smo se lahko vsi poistovetili. Zakaj bi torej izumljali toplo vodo in spreminjali nekaj, kar se je že večkrat izkazalo za učinkovito?

Novi liki so zaslužni za to, da sila še nikoli ni bila močnejša Ne glede na to je tudi v galaksiji daleč daleč stran obstajal prostor za izboljšave, kar je J. J. Abrams s pridom izkoristil. Morda se bo to komu slišalo bogokletno, toda upal bi si trditi, da je sedma epizoda najkakovostnejši del franšize do zdaj – še posebej, če film ocenjujemo kot zaokroženo celoto –, vsekakor pa je najbolj čustven in najbolje odigran, velik napredek pa je opazen tudi pri dialogih, ki so bili od nekdaj šibka točka Lucasove vesoljske sage.

Z igralskega vidika se še najbolj izkažejo tisti člani igralske zasedbe, ki so se franšizi pridružili na novo (ob že naštetih velja omeniti še Domhnalla Gleesona, ki je, čeprav se pojavi samo v nekaj prizorih, srhljivo učinkovit v vlogi generala Huxa), medtem ko so Fisherjeva, Ford in Hamill v filmu predvsem zato, da povežejo zgodbo obeh trilogij ter vanj vnesejo kanček nostalgije in sentimentalnosti.

Od likov, ki nas spremljajo že skoraj štiri desetletja, pač ne moremo pričakovati karakternega razvoja, zato pa so tu Kylo Ren, Finn in Ray (najbolj prepričljiva akcijska junakinja po Katniss Everdeen!), ki so franšizo že zdaj popeljali v nove višave. Kaj se bo zgodilo šele leta 2017?

Visokoproračunski božični čudež

Čeprav se je J. J. Abrams držal ustaljene formule, to še ne pomeni, da se je s tem odrekel presenečenjem. Največje presenečenje med vsemi je, da mu je uspelo v času, ko so kinodvorane zasičene s posnemovalci Vojne zvezd, upravičiti neverjetno visoka pričakovanja in jih v vseh pogledih celo preseči.

Sila se prebuja je pravi božični visokoproračunski čudež, saj izpolnjuje vse pogoje za to, da postane klasika, ob kateri se bodo zabavale številne prihodnje generacije. Podatek, da bo film najverjetneje podrl Avatarjev rekord in postal najdonosnejši celovečerec vseh časov, nam lahko pri tem služi samo kot zanimivost.

Množice so povedale svoje. Tokrat se z njimi v celoti strinjam.