OCENA FILMA: Več kot med

Vizualno bogat, do najmanjše podrobnosti posnet dokumentarec pripoveduje zgodbo čebel: njihovega življenja ter cikla opraševanja, ob čemer se osredotoča na pomen, ki ga imajo na našem planetu ta majcena brenčeča bitja. Ob tem se seveda s skrbjo usmeri tudi proti težavam, ki jih predstavlja njihovo izginjanje.

Švicarski dokumentarist Marcus Imhoof s potovanjem po štirih celinah argumentirano dokazuje pomen čebel za ohranjanje tako narave kot industrije – na izjemno slikovit način prikaže, kako zelo je pravzaprav vse skupaj povezano.

Sam se vživi v vlogo pripovedovalca in gledalcu razloži, da se je za čebelarstvo začel zanimati zaradi dedka, ob tem pa se je začel spraševati, zakaj je stari, prijaznejši in morda celo bolj osebni način ukvarjanja s čebelami postal skorajda izgubljena praksa. Raziskovanje začne pri ostarelem čebelarju, ki stare navade ohranja sredi čudovitih švicarskih Alp, od tam pa odpotuje na različne konce sveta, kjer odkriva modernejše ter bolj krute načine čebelarstva in nevarnosti, ki tem bitjecem pretijo.

V Kaliforniji se na primer sprehodi med neskončnimi nasadi cvetočih mandljevcev, kjer čebele služijo kot glavni opraševalci, kot delavke, brez katerih okusnih oreškov sploh ne bi bilo. Tu brenčanje čebel, kot je prikazano v filmu, predstavlja "zvok denarja", njihov lastnik pa denar med drugim služi tako, da potuje po ZDA in jih na delo pošlje tam, kjer jih kmetje potrebujejo. Potovanje v velikih tovornjakih je za čebele stresno – zgodi se, da med potjo pomre celo celotna populacija panja.

K poginjanju čebel pripomorejo tudi najrazličnejše okužbe, pršice in podobna nadlega – film tovrstne neprijetnosti, ki jih občutijo čebele, posname z izjemno natančnostjo, čudovitimi bližnjimi posnetki, ob katerih gledalec skorajda začuti neprijetno bolečino čebele, ko ji kri pije zajedavec, tako velik, kot da bi človeku kri sesal zajec. Skozi poezijo podob film obenem naslika potek življenja v panjih, ples čebel in njihovo trdo delo, obišče pa tudi znanstvenika, ki skuša razložiti, kaj se dogaja v njihovih majcenih možganih.

Zaporedju znanstvenih dognanj sledi še kopica s čebelami povezanih težav in vprašanj – človekovi posegi v ustanavljanje njihovih družin, obisk Kitajske, kjer zaradi neobstoja čebel rastline manj učinkovito oprašujejo ljudje, prednosti in pomanjkljivosti čebel ubijalk, ki so pobegnile iz laboratorija v Braziliji, in vprašanje, kako ta majcena, a pomembna bitja ohraniti zdrava in pri življenju.

Imhoof nedvomno na učinkovit in nesenzacionalističen način izpostavlja, kako pomembno vlogo na zemlji in med ljudmi igrajo čebele, kako nevarno je njihovo izginjanje, a se na trenutke zazdi, da se posveča preveč vprašanjem naenkrat in na ta način mestoma izgubi jasen tok zgodbe in s tem morda tudi pozornost gledalca. Ne glede na zgoščeno nizanje podatkov in vprašanj pa avtor popolnoma jasno izpostavlja tudi to, da za nevarno umiranje čebel niso krive samo kemikalije, uporabljene na rastlinah, temveč človek, ki je ta bitja udomačil in jih redno hrani s snovmi, zaradi katerih so produktivnejše, obenem pa tudi manj odporne. Lahko bi celo rekli, da dokumentarec red znotraj čebeljih panjev, "kjer nihče ne ukazuje, a se vsi obnašajo brezhibno", obravnava kot utopični ideal, ki ga človeška družba ne bo nikoli dosegla. Še več – prej lahko katerega uniči.