OCENA FILMA: Ugrabljena 2

Liam Neeson pridno vzdržuje kondicijo (in polni svoj bančni račun), saj se vedno pogosteje pojavlja v vlogah vodilnega akcijskega junaka. Ker je bila ekipa Plačancev 2 že zapolnjena, za spin-off Bourna pa je bil premalo podoben Mattu Damonu (beri: prestar), se je odločil posneti nadaljevanje akcijskega trilerja iz leta 2008, v kateri je kot upokojen agent Cie Bryan Mills razdejal pol Pariza, da bi iz rok albanskih preprodajalcev z belim blagom rešil svojo mladoletno hčerko. Če si niste ogledali izvirnika, ne skrbite, Ugrabljena 2 je bolj remake kot nadaljevanje: zgodba ostaja praktično ista, zlikovci tudi, na veselje Parižanov se je spremenila samo lokacija – glavni junak tokrat poruši pol Istanbula. Bryan Mills začenja spominjati na olimpijske igre, samo da je cel dogodek malo manj radosten.

Kaj je vzrok druge ugrabitve? Izkaže se, da očetov nimajo samo ugrabljene ameriške najstnice, ki jih prodajo arabskim šejkom, temveč tudi albanski preprodajalci z belim blagom. Eden takšnih je bil tudi malopridni Marko, ki ga je Brian v prvem delu scvrl na doma izdelanem električnem stolu, s čimer se Markov oče Murad (Rade Šerbedžija) nikakor ne more sprijazniti. V Istanbul, kjer s svojo bivšo ženo (Famke Janssen) in s precej razbohoteno hčerko (dvojnica Kristen Stewart Maggie Grace) dopustuje Mills, užaloščeni Murad pripelje celo vas sorodnikov, ki so v Parizu izgubili svoje bližnje: sinove, brate, može, vnuke, bratrance v drugem kolenu … – v resnici so si vsi med seboj zelo podobni. Maščevanje je sladko, toda družinski izlet se kmalu spremeni v kalvarijo. V mislih imam izlet albanske družine, ne toliko ameriške. Osel ne gre dvakrat na led, Albanec očitno pač.

Že prvi del ni bil najbolj izviren, vendar je pridobil nekaj kredibilnosti na račun prepričljivega Neesona. Vaja v drugo ne uspe, njegova resnost vse skupaj samo še poslabša. Dobro, situacije, ko pred njim režejo njegovo nekdanjo ženo in ob tem grozijo, da bo hčerka kmalu kos mesa, ki ga ne bodo povohali niti psi, zahtevajo nekaj resnosti, to pa ne velja za akcijske prizore, v katerih taista hčerkica s telefonom v roki skače po balkonih, teče po strehah in, pazite to, meče granate, s katerimi poskuša ugrabljenemu očetu signalizirati svojo lokacijo. Da njenih vozniških sposobnosti niti ne omenjam. V luči napetosti z Sirijo so podobni prizori samo še bolj absurdni: na ulicah bi pričakovali vojsko, ne pa samo nekaj osamelih policistov.

Hkrati pa so akcijske minute s hčerko, ki tokrat ne nastopa toliko v vlogi žrtve kot očetove pomočnice, najbolj razvedrilni trenutki filma. Veliko bolj, kot neprijetni prizori mučenja, dolgočasni pretepi in saharinski uvodni del. Škoda, da resnobni Neeson ni v sozvočju z absurdnim značajem filma – Liam, vendarle si na počitnicah, poskušaj se malce zabavati! Navsezadnje ves čas ponavljaš, da je vse v redu. Če bi bila mala Kim hčerka Johna McClana iz franšize Umri pokončno, bi bila izkušnja veliko zabavnejša, tako pa 90 minut čakamo, kdaj bo superata izgovoril znamenit stavek "prestar sem za to sranje!" Liam namesto tega dahne samo "utrujen sem", tako da se film izogne vsaj enemu klišeju. Tudi če se ne bi, še vedno jih ostane malo morje – eden teh je tudi Šerbedžija v vlogi dežurnega slovanskega klavca, ki je videti, kot da je pravkar pobegnil iz psihiatrične ustanove.

Če se vam bo uspelo prepričati, da vam je nekdo ugrabil možgane, se boste ob ogledu Ugrabljene 2 morda celo zabavali, saj gre za enega najbolj smešnih filmov leta. Nenamerno smešnih, seveda. Možgane pa so očitno ugrabili tudi ustvarjalcem, med katerimi je najbolj znano ime Luca Bessona, producenta in soscenarista obeh delov. Kako drugače razložiti prizor na začetku filma, v katerem pretirano zaščitniški alfaočka svoji hčerki pojasni, da se "dekletom v njenih letih dogajajo grozljive reči"? Kako hitro sta pozabila Pariz! Istanbul bosta še hitreje. Gledalci tudi.