OCENA FILMA: Ugrabitev

Danska kinematografija še naprej navdušuje in dokazuje, da lahko v skoraj vseh žanrih tekmuje s Hollywoodom, tako na kopnem kot na morju. Najnovejši dokaz za zadnje je pogajalski triler Ugrabitev (Kapringen/A Hijacking).

Drugi celovečerec Tobiasa Lindholma, soscenarista Vinerbegove mojstrovine Lov, obravnava enako tematiko kot Kapitan Phillips – sodobno somalijsko piratstvo –, le da to počne na drugačen, intimnejši, bolj umirjen način. Smer, ki jo je ubral Lindholm, je manj konvencionalna od tiste, ki jo je v svojem filmu ubral Paul Greengrass, izkupiček pa vsaj tako zadovoljiv, če ne celo bolj.

Fiktivna resničnost V nasprotju s Kapitanom Phillipsom Lindholmov film ne temelji na konkretnem resničnem dogodku, temveč prikazuje fiktivno zgodbo sedemčlanske posadke danske tovorne ladje, ki jo v Indijskemu oceanu zajame skupina oboroženih Somalcev, svojcev zajetih mornarjev in članov uprave prevozniškega podjetja, ki se pogajajo za njihovo izpustitev.

Srhljivko na morju doživljamo skozi oči ladijskega kuharja Mikkela (Johan Philip Asbaek). Njegovo življenje in življenja njegovih kolegov so v rokah predsednika uprave podjetja Petra (Søren Malling). Ta prevzame vlogo glavnega pogajalca, čeprav mu ameriški strokovnjak za ugrabitve to odsvetuje. "Čaka te emocionalni vlak smrti," ga preroško opozori, toda direktor je odločen: "To je moja ladja, moja posadka in moja zadolžitev!"

To je tudi začetek večmesečne drame s talci. Pirati zahtevajo za izpustitev mornarjev 15 milijonov ameriških dolarjev. Nasprotna stran jim sprva ponudi 250 tisoč dolarjev. Kdo bo bolj popustil? Ladja ni vredna več kot 5 milijonov. Koliko so vredna človeška življenja?

Ugrabitev brez ugrabitve Lindholmov triler je eden tistih filmov, ki prikazujejo običajne ljudi v izjemnih okoliščinah. Poudarek je na ljudeh, ne na okoliščinah. Same ugrabitve nikoli ne vidimo, zanjo izvemo prek telefonskega sporočila. Film gradi napetost na čustvih in daje prednost drami pred akcijo. Še več – akciji se popolnoma odpove v prid človeški drami.

Osrednja lika, na katera se navezuje zgodba, sta Mikkel in Peter. Kamera ju nikoli ne izpusti izpred objektiva. Za primer vzemimo prizor, ko Mikkel sredi noči posluša petje svojih ugrabiteljev na palubi. Petje kar naenkrat prekinejo streli, toda gledalci ostanemo s Mikkelom v podpalubju. Sobica, v kateri je zaprt, postane s tem še bolj utesnjena in temačna.

Podobno velja za prizore v Kopenhagnu. Pogajanja spremljamo, kot da bi bili člani uprave. Kamera je skoraj ves čas osredotočena na glavnega pogajalca in le redko zapusti pisarno. Na drugo stran telefonske linije se preselimo samo takrat, kadar je v pogovor vpleten tudi Mikkel.

Forma služi vsebini in daje Ugrabitvi pridih dokumentarca. Čeprav je film posnet z ročno kamero, je ta precej statična. Posnetki so dolgi, montaža je umirjena, scenografija pa minimalistična in nevpadljiva. Asketski pristop je razumljiv. Lindholma zanimajo predvsem odzivi obeh glavnih likov, vse v filmu je podrejeno njunemu psihološkemu profilu.

Smrtonosni pirati Psihološki profil ugrabiteljev ostaja neznanka. Film se do piratstva ne opredeli; njihovega početja niti ne kritizira, niti ne opravičuje, niti ne razlaga. Med Somalci in mornarji zeva prepad, distanca pa obstaja tudi med Somalci in gledalci. Angleško govori samo njihov prevajalec. Ker jih ne razumemo, so samo še bolj nepredvidljivi in nevarni. V takšnih okoliščinah Stockholmski sindrom ni mogoč.

Čeprav je na trenutke videti, da so se mornarji in pirati zbližali, nas že naslednji prizor postavi na realna tla. Na to, da so talci v smrtni nevarnosti, nas vseskozi opominjajo kalašniki in prestrašen izraz na Mikkelovem obrazu, pa tudi čustveni odzivi njegove partnerke v Kopenhagnu. Bivanjski pogoji v ujetništvu so vsak dan slabši, napetost med vpletenimi pa vsak dan večja.

Smrtonosne korporacije Kljub temu se zdi, da imajo mornarji več skupnega s pirati kot pa s svojimi nadrejenimi. Peter je trd in neizprosen pogajalec, hladen in brezoseben. Nikakor ne bi mogli trditi, da mu je za mornarje vseeno, kvečjemu nasprotno. Težava je v tem, da se s pirati pogaja kot z japonskimi poslovnimi partnerji. Vsak telefonski pogovor začne z vljudnostnimi besedami in konča s ponudbo "vzemi ali pusti."

Zaposleni so samo kolateralna škoda teh pogajanj. Na reševalno akcijo ameriških marincev ne morejo računati, njihova usoda je izključno v rokah korporacije. Je potem še čudno, da za njihovo usodo tako trepetamo? Sporočilo filma je jasno: ko začnemo nanje gledati skozi prizmo surovega korporativnega upravljanja, niso več možje z ženami in otroki, temveč del ladijskega inventarja.

Predsednik uprave presliši nasvet svetovalca, da naj za pogajanja zadolži zunanjega pogajalca, zato pa toliko bolj upošteva njegovo opozorilo, da prihaja do napak, kadar se razmišlja s srcem namesto z glavo. Lindholm ni naredil te napake. Ugrabitev je dramatičen triler, ki učinkuje tako na čustveni kot razumski ravni. Prav zaradi tega je tako učinkovit.

Film predvajajo v Kinodvoru.