OCENA FILMA: Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih

Se iz otroštva vsaj bežno spominjate dečka z okroglo glavo, oblečenega v rumeno majico s črnim cikcakastim vzorcem, ki mu je spodletelo skoraj vse, česar se je lotil, ali pa njegovega navihanega psa pasme beagle, ki je veliko časa preživel za pisalnim strojem na strehi svoje ute, kjer je sanjaril, da je pilot vojaškega letala iz obdobja prve svetovne vojne? Kaj pa zvoka pozavn, ki je predstavljal govorjenje odraslih, drevesa, ki se je prehranjeval s papirnatimi zmaji, ali pa drugega dečka, ki se ni mogel ločiti od svoje modre odejice?

Če ste na katero od teh vprašanj odgovorili pritrdilno, potem obstaja velika verjetnost, da ste tudi vi odraščali ob Charlieju Brownu, Snoopyju in drugih otroških oziroma živalskih junakih melanholično-satiričnega stripa Charlesa M. Shulza, ki jih bralci in gledalci čez lužo poznajo pod skupnim imenom Arašidki.

Leto jubilejev in leto Charliejeve vrnitve

O izjemni priljubljenosti Arašidkov priča dejstvo, da je Shulzev sindikaliziran strip v ZDA neprekinjeno izhajal kar pol stoletja – od leta 1950, ko sta se Charlie Brown in Snoopy prvič predstavila svetu, do leta 2000, ko je ameriški tisk dan po Shulzevi smrti objavil posthumno izdajo stripa z avtorjevimi poslovilnimi besedami.

Shulz je vmes ustvaril skoraj 18 tisoč stripov (oziroma 72 tisoč sličic) ter prispeval gradivo za približno 40 kratkih animiranih filmov in štiri animirane celovečerce o Arašidkih.

Letos, ko obeležujemo 65. obletnico začetka izdajanja stripa, 50. obletnico televizijskega prvenca Arašidkov, risanke Božič s Charliejem Brownom in 35. obletnico njihove zadnje celovečerne izdaje z naslovom Srečno pot, Charlie Brown (Pa ne hodi nazaj!), je napočil čas za petega.

Vztrajnost se prej ali slej obrestuje, Charlie Brown

Charlie Brown se je torej vendarle vrnil, kar niti ni tako zelo presenetljivo. Kdor ga vsaj malo pozna, namreč ve, da fant ne odneha kar tako, pa naj gre za poskuse spuščanje papirnatega zmaja, poskuse metanja bejzbolske žogice ali pa poskuse brcanja žoge za ameriški nogomet, ki mu jo nič kaj prijazna Lucy tik pred zdajci venomer izmakne.

Lep dokaz za to, da se vztrajnost obrestuje, je tudi Film o Arašidkih (The Peanuts Movie), ki ga je pod okriljem studia Blue Sky Studios režiral Steve Martino (Horton, Ledena doba 4: Celinski premiki). Tudi (ali pa še posebej) takrat, ko so vas že vsi odpisali in pospravili v zakladnico spominov, tam nekam ob Krtka, Palčka Smuka in Smrkce. (Govorim o risani seriji. Celovečerni film sem osebno potlačil precej globlje v svojo podzavest.)

Film o Arašidkih je prvi računalniško animirani celovečerec o Arašidkih in prvi, ki so ga posneli po Shultzevi smrti. Na srečo so scenaristi filma, med katerimi sta tudi avtorjev sin in vnuk, Craig in Bryan Schulz, poskrbeli za to, da Arašidki kljub računalniški obdelavi ostajajo zvesti sami sebi. (Za novodobne Smrkce, naj jih ljubite ali sovražite, tega res ne moremo trditi.)

Kaj nas dela zmagovalce?

Rezultat sodelovanja vseh omenjenih je zabaven, prisrčen in poučen animiran film, ki bi moral zabavati tako staro kot mlado, čeprav je v prvi vrsti namenjen prav zadnjim. Zgodba je, ciljnemu občinstvu primerno, izjemno preprosta, ker učinkuje kot nekakšen best of Shulzevih stripov, pa tudi precej nostalgična.

V filmu spremljamo Charlieja Browna, ki poskuša očarati rdečelaso deklico, še prej pa ji mora, tako mu svetuje Lucy, dokazati, da ni poraženec, ampak zmagovalec. To mu na koncu, po številnih bridkih neuspehih in razočaranjih, tudi uspe (se opravičujem za spoiler), vendar ne na način, kot si je sam zamislil ali kot mu je to na stojnici s psihiatričnimi nasveti svetovala Lucy.

Zmaga na šolskem izboru talentov in plesne veščine resda pritegnejo pozornost sošolcev in prijateljev, toda Film o Arašidkih nas uči, da so sočutje, odkritost, poštenost in prijaznost tiste vrline, ki si resnično vredne občudovanja, to pa so tudi vrline, ki jih pri junakih sodobnih hollywoodskih celovečercev, in ti bi morali biti otrokom za vzor, vedno bolj pogrešam.

Posrečen preplet tradicije in sodobnosti

Običajno dajejo primerljivi filmi prednost humorju in akcijskim sekvencam. V Filmu o Arašidkih je obojega na pretek – akcijski prizori, v katerih se Snoopyjev alterego podi za Rdečim baronom in ki naj bi upravičili 3D, bi lahko bili nekoliko krajši –, toda prednost imajo tisti elementi zgodbe, zaradi katerih so se liki prikupili številnim generacijam, tudi moji.

Dodaten razlog, zaradi katerega Arašidki izstopajo iz množic sorodnih animiranih celovečercev, je animacija. Ta je preprosta in namenoma površna, priljubljeni liki, kot so Linus, Peppermint Patty, Marcie, Franklin, Pigpen, Shermy, Schroeder in ptiček Woodstock, pa so kljub digitalni "nadgradnji", obdržali svoje telesne značilnosti.

Na tem mestu moram priznati, da so se mi zdeli na roko zrisani junaki precej bolj ekspresivni od teh, ki so jih ustvarili s pomočjo računalnikov (v prejšnjih izdajah so njihove obrazne poteze prišle bolj do izraza), hkrati pa se zavedam, da so morali iti tudi Arašidki v korak s časom.

Če nič drugega, jim moramo v dobro šteti vsaj to, da večino časa preživijo na prostem in da ne uporabljajo pametnih telefonov in tablic. Snoopy se še vedno zanaša na svoj rdeči pisalni stroj in njegov lastnik se še vedno ubada s spuščanjem papirnatega zmaja, namesto da bi presedlal na drona.

Vidite, dobri stari Charlie Brown po vseh teh letih še vedno preseneča.