OCENA FILMA: Prvo leto po poroki

Romantična komedija Prvo leto po poroki (I Give It A Year) je celovečerni režijski prvenec Dana Mazerja, koscenarista in koproducenta Borata in Brunota, ki ga oglašujejo kot film ustvarjalcev uspešnic Dnevnik Bridget Jones in Pravzaprav ljubezen. Povedano drugače – gre za britansko različico nedavne Apatowe komedije To so 40, ki nam postreže z mešanico vulgarnega humorja in postane romance. Šale so pretežno učinkovite, toda te ne odtehtajo klišejske zgodbe in dolgočasnih osrednjih likov, ki iz gledalca ne izvabijo niti kančka empatije.

Če preživiš prvo leto zakonskega življenja, boš preživel vse, nas uči film, ki je bolj antiromantična kot romantična komedija. Avtor si očitno ni ogledal Vojne zakoncev Rose, res pa je, da bi se njuna zgodba morda končala drugače, če bi že po devetih mesecih zakona obiskala zakonsko svetovalko, kot to storita ambiciozna oglaševalka Nat (Rose Byrne) in brezdelni romanopisec Josh (Rafe Spall). Čeprav sta si povsem različna, sta skočila v zakonski jarem, v katerem pa se že zelo kmalu pokažejo razpoke, ki jih Joshevo nekdanje dekle Chloe (Anna Faris) in Natina nova ameriška stranka Guy (Simon Baker) samo še poglobita.

Jima bo vendarle uspelo rešiti zakon? Gledalcem bi bilo težko bolj vseeno. Čeprav se v filmu tare simpatičnih igralcev, pa bi podobno težko trdili o likih, ki jih igrajo. To še posebej velja za štiri glavne protagoniste, ki med seboj kar tekmujejo, kdo med njimi bo bolj dolgočasen, predvidljiv in enoličen. Osrednjima zakoncema, med katerima ni niti malo kemije, je skupno predvsem to, da sta izjemno neprijazna, če že ne kar zlobna, Bakerja v filmu zasenčijo golobi, medtem ko nas sicer zabavna Anna Faris negativno preseneti z eno od najbolj neizrazitih vlog svoje kariere – njena Chloe je tako zelo prijazna in zadržana, da imamo gledalci občutek, da je punca na heroinu. Še kavč, na katerem sedi, premore več karizme. Na srečo gledalcev se izkaže vsaj stranska zasedba v sestavi Minnie Driver, Stephen Merchant in Olivia Colman, ki ukrade šov in poskrbi za najbolj zabavne trenutke filma.

Mazer poskuša svoj režijski prvenec distancirati od značilnih romantičnih komedij, kar mu s sočnim humorjem delno tudi uspe, toda film ne seže dlje od zbirke bolj ali manj zabavnih neuspelih prizorov, ki jih gledamo v odjavnih špicah. Te nas čakajo tudi v odjavni špici filma Prvo leto po poroki, le da niso niti najmanj smešni, saj je očitno Mazer najboljše šale pokuril že med filmom, številne med njimi pa nam izda že napovednik.

Morda na tem mestu ne bo odveč opozorilo, da šale niso primerne za mladoletne, zato za božjo voljo na ogled filma nikar ne vlačite svojih otrok, če seveda niste pripravljeni na vprašanja v slogu, zakaj se osrednja junakinja boji, da nikoli več ne bo videla nobenega drugega penisa. V nasprotnem primeru bo lahko 90-minutna izkušnja za vse, tako za vas kot za vaše otroke, hudo neprijetna.

Za vse druge, ki jih tovrsten "sproščen" humor ne moti, pa: bolj ko je ta neposreden in obscen, bolj je učinkovit. Toda Prvo leto po poroki je v osnovi še vedno bližje Dnevniku Bridget Jones in Pravzaprav ljubezni kot Boratu ali Brunotu, na žalost pa v tej romantični komediji z izjemo humorja ne učinkuje nič drugega, še najmanj romanca.

Če sem se pri To so 40 vprašal, kakšna bodo šele 50., je podoben strah tukaj odveč. Drugega leta po poroki glede na predvidljiv razplet namreč ne bomo dočakali. Prvo leto smo sicer preživeli, toda pozabili ga bomo hitreje, kot je Zsa Zsa Gabor pozabila katerega od svojih osmih neuspelih zakonov.