Torek,
19. 1. 2016,
11.21

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Podlih osem Quentin Tarantino Kurt Russell Jennifer Jason Leigh vestern ocena filma ocena filma ocenili smo filmska recenzija

Torek, 19. 1. 2016, 11.21

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Podlih osem

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Bilo je nekoč na divjem, podlem, krvavem, rasističnem Zahodu. Tarantinovo divjo hordo boste ali vzljubili ali zasovražili, ne bo pa vas pustila ravnodušnih.

Quentin Tarantino se je tri leta po Djangu brez okovov vrnil na kraj zločina in ljudske pravice – na stari Ameriški divji zahod – ter tam posnel svoj osmi celovečerec (sam Ubila bom Billa obravnava kot enoten film in tako bi ga morali tudi mi), ki ga je primerno naslovil Podlih osem (The Hateful Eight).

Njegov drugi vestern zapovrstjo se odvija v zasneženem Wyomingu nekaj let po ameriški državljanski vojni in prikazuje skupino sedmih moških (osmih, če štejemo zraven še kočijaža) in ene ženske, ki med snežnim metežem poiščejo zavetišče v neki samotni koči sredi wyominških gora.

Mestni psi na Divjem zahodu, torej? Ali pa Django brez okovov part deux? Ustavite konje. Tarantinu lahko marsikaj očitamo, tega, da se v svojih filmih ponavlja, pa mu prav gotovo ne moremo.

Tarantinovi podeželski psi: slabi, umazani, zli

Zgodba je razdeljena na šest poglavij. V prvem poglavju, poimenovanem Zadnja kočija za Red Rock, spoznamo lovca na glave Johna "Rablja" Rutha (Kurt Russell) in njegov najnovejši ulov, morilko Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh), ki jo v mestecu Red Rock, kamor je kočija namenjena, čakajo vislice. John slovi po tem, da iskane prebežnike, če je to le mogoče, pripelje pred roko pravice žive, in ker je na (živo ali mrtvo) Daisy razpisana nagrada 10 tisočih dolarjev, ženska zajeten del filma preživi priklenjena na Johnovo roko.

Podlih osem | Foto:

John in Daisy že takoj na začetku prvega poglavja naletita na še enega lovca na glave in nekdanjega pripadnika ameriške konjenice s severa, temnopoltega majorja Marquisa Warrena (Samuel L. Jackson), kmalu zatem, v drugem poglavju, pa še na Chrisa Mannixa (Walton Goggins) – rasističnega sina zloglasnega uporniškega odpadnika z ameriškega juga, ki trdi, da je novoimenovani šerif Red Rocka.

Po dobre pol ure filma njihovo kočija prispe do Minniejine krčme oziroma trgovinice na drobno, kjer nameravajo prišleki preživeti naslednjih nekaj dni, dokler se metež ne umiri. Tam jih namesto lastnice pričakajo štirje moški: Mehičan Bob (Demian Bichir), ki skrbi za postojanko, medtem ko se Minnie mudi na obisku pri svoji materi, rabelj Red Rocka Oswaldo Mobray (Tim Roth), gonjač živine Joe Gage (Michael Madsen) in upokojeni general Sanford Smithers (Bruce Dern), ki se je odpravil v Red Rock, da bi tam uredil vse potrebno za pogreb svojega izginulega sina.

Nezaupljivi John takoj ob prihodu posumi, da je eden od teh moških Daisyjin zaveznik, toda kdo? Bo Daisy vendarle uspelo pobegniti roki pravice? Bosta general Smithers in major Warren lahko ohranila mirno kri, čeprav sta se v bitki pri Baton Rogeu vojskovala na različnih straneh? So vsi to, za kar se izdajajo, in kdo od njih bo dočakal nov dan?

Film, ki stavi tako na dolžino kot na širino

Odgovori na ta vprašanja niti niso tako pomembni, če vemo, da velja za Podlih osem to, kar velja za vse Tarantinove filme: ti se z vsakim novim ogledom izboljšujejo. Sama pripoved je, kot se za vestern spodobi, krvavo preprosta, to pa je tudi vse, kar je na tem skoraj triurnem celovečercu preprostega.

Da smo v rokah mojstra oziroma mojstrov, nam izdajo že uvodni kadri mrzle, zasnežene in neprijazne pokrajine, ki jih je direktor fotografije Robert Richardson posnel na 65-milimetrski film s kamero UltraPanavision 70 (v tem ultraširokem formatu so pred tem posneli samo deset filmov – večinoma je šlo za zgodovinske spektakle, kot sta Ben Hur in Upor na ladji Bounty –, nazadnje pa so ga uporabili leta 1966 pri snemanju puščavskega epa Kartum), glasbeno pa jih je opremil veliki Ennio Morricone. (Podlih osem je po 35 letih prvi vestern, za katerega je Morricone ustvaril izvirno glasbeno podlago, in prvi Tarantinov film, v katerem prevladuje izvirna glasba.)

Naslovna sekvenca je sama po sebi prava mala mojstrovina: kamera se počasi (kot melasa) oddaljuje od v les izrezljanega Jezusa na razpelu. V ozadju se razkriva slepeča belina, na kateri se kar naenkrat izriše komaj prepoznavna kočija. Po dobri minuti kočija pridrvi mimo zasneženega Jezusa in ga dodatno poškropi s snegom.

Podlih osem | Foto:

Ob koncu kadra, ko se na platnu izpiše režiserjevo ime, smo od razpela še vedno oddaljeni samo nekaj metrov. Neskončna belina v kombinaciji z zloveščo Moricconejevo glasbo in žalostno podobo odrešenika ustvari napeto in klavstrofobično vzdušje. Teren za nadaljevanje filma je pripravljen.

Pričakovali bi, da bodo ustvarjalci v film vključili veliko dolgih kadrov pokrajine, toda Tarantino ne bi bil Tarantino, če ne bi tehnologije uporabil na svoj način. Če odmislimo peščico dih jemajočih zunanjih kadrov (še posebej mi je ostal v spominu počasen posnetek konjev v galopu), se velika večina filma odvija v notranjosti kočije oziroma v notranjosti Minniejine koče, kjer široki kadri sicer niso tako očitni, kar pa ne pomeni, da niso učinkovito izrabljeni. Gledalci imamo pogosto pregled nad celotnim dogajanjem. Počutimo se, kot da smo se z liki znašli v Minniejini trgovinici.

Pekel so ljudje okoli nas

Po pravici povedano si v resničnem življenju ne bi želeli deliti prostora s temi ljudmi, toda to je veljalo tudi za barvito druščino, ki se je postrelila v Mestnih psih. Daleč stran od civilizacije, v zasneženi pokrajini, pride njihova vročekrvna narava, v kateri se odražajo najbolj podle človeške lastnosti, samo še bolj do izraza.

Vsak od njih ima svoje motive in svojo temačno preteklost. Vsi bodo naredili bodo vse, da izpolnijo svoje cilje in da preživijo. Pripovedujejo si zgodbice, sklepajo in razdirajo se zavezništva, vsak je lahko potencialni sovražnik. Čeprav za nekatere navijamo malo bolj kot za druge, ni med njimi niti ega takšnega, ki bi ga lahko označili za junaka oziroma s katerim bi se želeli poistovetiti.

Med ogledom filmov, ki ne znajo izkoristiti igralskega potenciala, si običajno rečem, da bi bilo bolje, če bi igralci ždeli v sobi in pili kavo. Natančno to večino časa počnejo liki v Podlih osem: pijejo kavo, obedujejo in klepetajo, pri tem pa prebudijo številne ameriške travme, kot so smrtna kazen, nasprotja med severom in jugom, pravico do nošenja orožja in seveda rasizem.

Podlih osem | Foto:

Podlih osem v koči poustvari svojo Ameriko v malem. Čeprav se Tarantino z žanrom, zgodbo in snemalno opremo vrača v preteklost, so teme, ki jih v svojem najnovejšem filmu obdeluje, še kako aktualne, njegovi dialogi ("Belci se počutijo varne, ko je črnuhe strah."), ki jih igralci izrekajo z neverjetnim žarom, pa še nikoli niso zveneli tako resno in urgentno.

Brez streljanja in nasilja v Tarantinovem filmu seveda ne gre. Podlih osem je morda celo režiserjev najbolj brutalen film do zdaj, tako sem ga doživljal vsaj jaz. Ker ne gre za zgodbo o maščevanju, nasilje tokrat ni katarzično (niti stilizirano), večina pa ga je skoncentriranega v zadnji tretjini filma, ko se Tarantinov vestern spremeni v pravo klavnico. Še dobro, da režiser med prelivanjem krvi ni pozabil na črn humor. Smeh v takšnih okoliščinah učinkuje kot zasilni ventil za uravnavanje občutka groze in napetosti.

Podlih osem se uvršča v zgornjo polovico Tarantinovega opusa

Po videnem me prav nič ne čudi, da je jezični režiser s svojim najnovejšim celovečercem znova razhudil moralno policijo, z izjavami, ki jih je izrekel na nekem protestu in s katerimi je izrazil solidarnost s temnopoltimi žrtvami policijskega nasilja v ZDA, pa se mu je uspelo tokrat zameriti tudi tisti pravi policiji.

"Sem človek z vestjo in ko vidim umor, ne morem samo nemo stati zraven, ampak moram umorjene označiti za umorjene in morilce za morilce." V ZDA policijski sindikati zaradi te Tarantinove izjave pozivajo k bojkotu Podlih osem, kar je absurd. Medtem ko ga nekateri obtožujejo, da v svojih filmih poveličuje nasilje, ga drugi grajajo, ker v resničnem življenju nanj opozarja. Narobe svet.

Za vas ne vem, toda osebno raje gledam in doživljam nasilje, ko se ta odvija na velikem platnu. Še posebej, kadar to ni samemu sebi v namen in kadar nam z njim postreže mojster, kot je Tarantino. Takrat lahko govorimo o umetnosti in pričakujemo mojstrovino.

Čeprav me še noben njegov film ni razočaral, sem vse od začetka leta 1998, ko je v naše kinematografe prispela Jackie Brown, čakal na Tarantinov celovečerec, ki bi po prvem ogledu dalj časa ostal z menoj. Po 18 letih sem ga dočakal.

Podlih osem prav gotovo ni za vsak okus. Ali jih boste vzljubili ali zasovražili (vmesne možnosti ob takšni dolžini praktično ni), težko pa boste zanikali moč Tarantinovega najnovejšega filma, ki se, vsaj po mojem mnenju, uvršča v zgornjo polovico njegovega zavidljivega opusa.

Če bi vendarle moral izpostaviti nekaj, kar me je pri filmu zmotilo, bi bila to režiserjeva nepotrebna in moteča naracija, ki nastopi šele po dobri polovici filma in ki na srečo traja samo nekaj sekund. Kot da se je Tarantino zbal, da bomo gledalci med ogledom pozabili, čigav film gledamo. Nevarnost, da bi se to res zgodilo, je nična.

Res pa je tudi to, da je v primeru filma Podlih osem obešanje na takšno malenkost, kot je kratek narativen vložek, podobno iskanju konjske dlake v zlatem jajcu.

Napovednik filma: