OCENA FILMA: Morilec Joe

Režiser William Friedkin, ki je leta 1973 gledalce šokiral s kultno grozljivko Izganjalec hudiča, pri svojih častitljivih 77-ih letih dokazuje, da še vedno zna in zmore. Po štiridesetih letih nas je znova pretresel z zgodbo o hudiču, samo da v sadistično-komični kriminalni drami Morilec Joe peklenščka ne izganja, pač pa ga vnese v Matthewa McConaugheyja, ki v naslovni vlogi pooseblja to brutalno pripoved o pohlepu – pripoved, ki nadaljuje tradicijo znamenitih trilerjev bratov Coen Krvavo preprosto, Fargo in Ni prostora za starce. Vloga igralčeve kariere v enem od filmov leta, čeprav nas do njegovega konca ločijo še štirje meseci.

Scenarij Tracyja Lettsa, ki temelji na njegovi lastni dramski igri, se vrti okoli, milo rečeno, disfunkcionalne družine, ki načrtuje umor matere, da bi se dokopala do njenega 50 tisočakov vrednega življenjskega zavarovanja. Pobudnik ideje je ženskin 22-letni sin Chris (Emile Hirsch) – ničvreden preprodajalec mamil, ki se je zaradi izgubljene pošiljke znašel v dolgovih in nemilosti krajevnega mamilarskega mogotca – zanjo pa hitro ogreje tudi svojega očeta in nesrečničinega bivšega moža Ansela Smitha (Thomas Haden Church) ter njegovo drugo ženo Sharlo (Gina Gershon). Chris za izvršitev naloge predlaga Joeja Cooperja – dallaškega detektiva, ki izven delovnega časa denar služi kot plačani morilec –, ker pa ta zahteva honorar vnaprej, mu naročniki za aro ponudijo nedolžno in malce samosvojo deklico Dottie (Juno Temple). Če se vam zgodba do tu me zdi dovolj temačna, naj omenim, da je Dottie Chrisova mlajša sestra in Anselova hči – to bi moralo zadostovati. Načrt se, kot je to v navadi, izjalovi in posledice so za vse vpletene grozljive. Če se igraš s hudičem, se boš prej ali slej opekel. In če poskušaš hudiča pretentati? Potem boš pojedel, kar si skuhal, oziroma v primeru Morilca Joeja – ocvrl. Zadnji, "kulinarični" prizori filma so tako pretresljivi, da si boste ob njih zatiskali oči, in zagotavljam vam, da vam zaradi njih perutnina še nekaj časa ne bo teknila. Nasilje v Morilcu Joeju pa ni samo sebi v namen, prav tako ne gre za tarantinovsko različico nasilja, ob katerem bi se zabavali. Film nam postavlja vprašanje: ali je naročilo umora moralno manj sprevrženo dejanje kot sam umor? Nikalen odgovor nasilje samo podkrepi – čeprav Joe v izbruhu besa stori številna neizrekljiva dejanja, ga gledalci ne obsojamo nič bolj, kot to velja za člane družine, ki si pred našimi očmi ne umažejo rok.

Igralski nastopi so univerzalno odlični, toda McConaugheyjev je tisti, po katerem si bomo film zapomnili. Čeprav igralec v zadnjem času doživlja pravo karierno renesanso, ki se je začela z lansko Ceno resnice (The Lincoln Lawyer) in nadaljevala z letošnjim Vročim Mikeom, nas nič ni moglo pripraviti na njegov tokratni dosežek, za katerega bi ga morala Akademija nominirati za oskarja, če bo le zbrala dovolj poguma. Kadarkoli se na platnu pojavi Joe, gledalci občutimo napetost, saj je McConaughey enako učinkovit v prizorih, ko si nadeva črne usnjene rokavice ali ko s šarmantnim teksaškim naglasom zapeljuje devico, kot takrat, ko izvršuje naročilo ali iz zahrbtnih posameznikov izvablja resnico. Na svoj način. Njegovo igro še najbolje povzame mala Dottie, ki Joejev pogled opiše kot "pogled, ki boli."

Pogled, ki boli, v filmu, ki boli. Morilec Joe je tako sadistično perverzen in brutalen, da ga boste težko vzljubili, številni občutljivejši gledalci pa ga boste preprosto zasovražili. Povedano drugače – gre za film, ki vas ne bo pustil ravnodušne. Osebnosti, njihova dejanja in podobe na platnu so tako neprijetne, da boste imeli po ogledu občutek, da potrebujete prho. Toda Morilec Joe bo ostal z vami še dolgo po njej.