OCENA FILMA: Melanholija

Naključje je hotelo, da sta tako Melanholija Larsa von Trierja kot Drevo življenja Terrenca Malicka v kinematografe prišla v istem obdobju in se nekako lepo dopolnjujeta – en govori o začetku sveta, drugi pa o koncu, oba pa bi lahko ocenili tudi kot poetična, mitska. Melanholija je kljub apokaliptični noti eden najbolj navdihujočih, poetičnih in ja, upamo si reči tudi čudovitih filmov izpod Von Trierjeve režiserske taktirke v zadnjih letih, ki upravičeno pobira nagrade (tako za film kot glavno igralko, Dunstovo).

Film je razdeljen na dva dela, naslovljena Justine in Claire. Prvi del se začne s svatbo Justine (Kirsten Dunst) in Michaela (Alexander Skarsgard), ki se na imenitno posestev sestre Claire (Charlotte Gainsbourg) in svaka Johna (Kiefer Sutherland), kjer se odvija zabava, odpravita z limuzino, a ta ne more zvoziti ovinkaste gozdne poti. Par se zdi složen in zabaven, po prihodu na slavje pa gre s pomočjo duhomornih družinskih vezi vse samo še navzdol in nevestina depresivna narava s svojo črnino čedalje bolj nasprotuje beli poročni obleki. Bolj kot se bliža jutro, bolj se stopnjujejo napetosti; nekatere tudi usodno.

Drugi del se medtem osredotoča na skrbno sestro Claire in njeno nelagodje ob planetu Melanholija, ki se približuje Zemlji, a naj bi jo zgrešil. Vsaj tako Claire, ki skuša skrbeti za otopelo sestro Justine, očitno v eni njenih hujših depresivnih stanj dopoveduje njen mož, ki s sinom navdušeno opazuje bližanje modrikastega planeta. A gravitacija je neizbežna, tako kot je neizbežna smrt – edini dve stvari, ki ju lahko na svetu jemljemo za zagotovi.

Film, ki ga lahko opišemo le kot psihološki film katastrofe, je epski v pravem pomenu besede, poln referenc in metafor (že naslov filma govori zase), mestoma skoraj meditativen (na najbolj nedolgočasen način) ter odličen odgovor na stanje sveta. Oglas, za katerega naj bi Justine na primer prispevala slogan, predstavlja sliko Pietra Bruegla starejšega The Land of Cockaigne, ki je prikaz razuzdanosti in duhovne praznine v mitski deželi izobilja. Justine je prosta iluzij in ni zmožna občutiti sreče; svet vidi takšen, kakršen je. Celo število fižolčkov v posodi ugane do številke natančno in nič nenavadnega ni, da je v oglaševalskem svetu tako uspešna (še manj nenavadno pa je, da ni sposobna biti srečna). Prosta je vseh iluzij, boleče razgaljena, občasno skoraj nečloveška, ko kot preživeli spomenik, ki nemo opazuje logični razkroj sveta, zatrdi, da si svet zasluži umreti. Zemlja je zlobna. Claire ravno nasprotno živi v zanikanju in išče panično rešitev (Nas to kaj spominja na neizbežne posledice gospodarske krize in spopadanja z njo?).

Von Trier je tokrat svoj umetniški izraz ujel v krhko ravnovesje, ki mu je pri kakšnih prejšnjih izdelkih spolzelo iz rok. Lahko bi rekli, da mu je konec sveta očitno dobro del. Fotografija je magična in ne, apokalipsa res še nikoli ni bila videti tako dobro. So filmi, ki zgolj pripovedujejo zgodbo (in to lahko počnejo odlično), in so filmi, ki so umetnost. Melanholija je ganljiva umetniška izpoved.