OCENA FILMA: Ledena past

Po grozljivki Zblazneli (Crazies), ki je k nam prišla sedem mesecev po ameriški premieri, je s koncem leta (in več kot sedem mesecev po premieri) na naša platna prišel še klavstrofobični triler Ledena past (Frozen). Če hočete gledati filme s kaj manjšim intervalom med premierami v tujini in doma, potem morate biti ljubitelji družinskih filmov in akcijskih komedij – v nasprotnem primeru ste obsojeni na pomoč svetovnega spleta in festivalov, res največji ljubitelji kino-izkušnje pa lahko očitno kakšen film vidijo več mesecev po premieri čez lužo. Sicer pa povprečen obiskovalec Koloseja tako ali tako ne ve, kdaj je bil film dejansko posnet, česar se dobro zavedajo tudi distributerji.

Ledena past je grozljivka, kot naročena za slovensko občinstvo. Seveda je obenem tudi grozljivka, ki bi jo lahko posneli v Sloveniji, saj je s svojim minimalističnim prizoriščem in zasneženim okoljem kot nalašč za domače podvige. Film ima preprost zaplet, dva prijatelja in dekle enega od njiju obtičijo visoko nad tlemi na žičnici, ki ne obratuje med delovniki. Kako je trojica sploh lahko obtičala na žičnici? Z nespoštovanjem pravil, kajpak. Tema, ki je tudi Slovencem na smučiščih še kako znana. Trenja med filmsko trojico je povzročila že prisotnost dekleta, ob spoznanju, da bi lahko v zraku sedeli kar pet dni skupaj, pa protagoniste ogrožata še čedalje hujši mraz ter sestradani volkovi, ki se v upanju na topel obrok zbirajo pod njimi.

Sodobni človek je narave navajen v primernih okvirih in omejitvah, večinoma v vlogi uporabnika že izdelanih rekreacijskih sistemov. Ko ti zatajijo, trojica sreča tisto plat narave, ki je v občasni interakciji z njo nikoli ni želela videti. A vendarle ne gre za film, v katerem bi mati narava človeka kaznovala za nespoštovanje in nevednost, ampak za intimno grozljivko o skrajnem preživetju. To ni film, kjer bi počakali, da zgodba izlušči junaka, ampak zgodba o boju za golo preživetje, ki ne pozna solidarnosti. Za piko na i seveda ne manjka nekaj šokantnih prizorov, čeprav bi lahko film kot dostojen predstavnik svojega žanra deloval tudi na podlagi srhljivega ozračja.

Gledalec si nenazadnje ne more pomagati in želeti, da bi na kakšno podobno idejo prišli tudi slovenski filmarji. Ob vsej tehnologiji, ki je v tem stoletju dovolj razvita in še bolj dostopna, je žalostno, da pri nas ni opaziti kakšnega omembe vrednega razvoja gverilske filmske produkcije. Ironično bi se dobesedni prevod izvirnega naslova Ledene pasti glasil Zamrznjeni, kar je pravzaprav kar dober opis stanja slovenskih žanrskih filmov.

Trenutno si lahko v kinih ogledamo tudi ne pretirano zanimivo nadaljevanje Paranormalnega (Paranormal Activity 2), pred meseci še na dvigalo omejenega Hudiča (Devil), vsem tem filmom pa je skupno vsaj to, da so bili narejeni za relativno malo denarja in bi jih lahko posneli tudi pri nas. A raje kot lastne Čarovnice iz Blaira (Blair Witch Project) še vedno snemamo socialne drame, redko pa se obrnemo k humorju ali hororju (in skoraj nikoli h kombinaciji obeh). Grozljivi gozdovi, lokalni čudaki, mestni posebneži, strašljive zidanice in hladne vinske kleti pa čakajo.