Sreda,
12. 9. 2012,
11.05

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo David Frankel Meryl Streep Tommy Lee Jones Steve Carell ocena filma ocena filma filmska recenzija

Sreda, 12. 9. 2012, 11.05

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Kako začiniti zakon

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Odgovor je preprost: z Meryl Streep in Tommyjem Leejem Jonesom! Rezultat je grenko-sladka in presenetljivo poglobljena študija zakonskega življenja, ki se izogne običajnim hollywoodskim klišejem.

Ljubezen je menda luštna stvar, ki pa ima v Hollywoodu očitno omejen rok trajanja. Če vas skrbi staranje prebivalstva, si oglejte nekaj značilnih romantičnih komedij in dobili boste občutek, da se življenje po petdesetem konča: vodilne igralke tega žanra čaka izbira med evtanazijo kariere in stranskimi vlogami zaskrbljenih mater, malenkost bolje jo odnesejo igralci, ki jim prilepijo oznako šarmantnosti in jih tlačijo v razmerja s starletami, ki bi lahko igrale njihove vnukinje, toda tudi ti ne morejo konkurirati raznim Pattinsonom, Hemsworthom in Efronom.

Želel bi reči, da je film Kako začiniti zakon izjema, ki potrjuje pravilo, a ni čisto tako. Je že res, da osrednji par, ki ga igrata Meryl Streep in Tommy Lee Jones, šteje krepko čez 100 let, toda scenarij novinke Vanesse Taylor si ne dela utvar, da je zgodba o zakoncih, ki sta poročena 31 let, primerna snov za romantično komedijo. Če kaj, gre za antiromantično komedijo, saj je prav pomanjkanje romantičnosti in intime tisto, kar v zakonu razočarano Kay spodbudi, da svojega nergavega moža Arnolda dobesedno zvleče v zakotno podeželsko mestece v Novi Angliji, kjer se udeležita enotedenske zakonske terapije pod vodstvom dr. Fielda (Steve Carell). To, da jo Arnold ne pretepa ali kako drugače zlorablja in da ne prešuštvuje, Kay ne zadostuje – ona si želi, da bi spala v isti postelji in imela – si lahko zamislite? – spolne odnose, medtem ko je edina začimba, ki jo Arnold v zakonu potrebuje, oddaja o golfu.

Film Kako začiniti zakon, bolj drama kot komedija, pod katerega se je podpisal režiser Hudičevke v Pradi David Frankel, je prvenstveno namenjen vsem, ki ste se ob branju zgornjega odstavka vprašali, kje je tu pravzaprav zaplet, in ki v podobnih okoliščinah nikoli ne bi (oziroma niste) pomislili na terapevta – morda bo prav ogled tega filma mini terapija, za katero niti ne veste, da jo potrebujete. Ker pa zakonska terapija običajno ni najbolj radosten dogodek, tudi od te ne pričakujte preveč smeha.

Humorne trenutke prežemajo depresivni podtoni, podobno kot to velja za zakonski par, ki ni seksal že štiri leta. Presenetljivo poglobljen scenarij se ne zanaša na prežvečeno situacijsko komedijo – v filmu ni nobenih skrivanj ljubic, krajevnih čudakov, vplivov družinskih članov in nenavadnih spolnih praks –, pač pa se zgodba osredotoči na metaforično razgaljanje dveh oseb, ki sta drug drugemu tujca, čeprav živita pod isto streho že več kot tri desetletja. Naj vas prisotnost Steva Carella ne zavede – igralec se nam predstavi v svoji najbolj zadržani in resni vlogi do zdaj.

Toda "smrtno" resen Carell ni osrednja osebnost filma, ki kljub vsemu ponuja obilico zabave, predvsem po zaslugi izjemne igre Meryl Streep in Tommyja Leeja Jonesa. Oskarjevca sta prisotna v praktično vseh prizorih filma, skoraj celoten humor pa izhaja iz njune prepričljive obrazne mimike in telesne govorice – če bi gledalci sedeli dovolj blizu odra, bi film učinkoval tudi kot gledališka igra. Povedano drugače: vse, kar film potrebuje, je kavč, na katerem sedita dva tako odlična igralca, kot sta Streepova in Jones.

V nasprotju s precej konvencionalnejšo romantično komedijo Ljubezen je luštna stvar, v kateri sta se pred leti smešila podobno priletna Jack Nicholson in Diane Keaton, film Kako začiniti zakon izkoristi potencial glavnih igralcev, ki bi morala biti za svoji vlogi nominirana za oskarja. Kar ne pomeni, da tudi bosta – Akademija je pač bolj naklonjena upodobitvam zgodovinskih osebnosti kot razočaranih gospodinj, ki v trgovini nelagodno kupujejo banane, s katerimi naj bi vadile oralni seks. Druga zgodba bi bila, če bi banane kupovala Margaret Thatcher.