Ponedeljek,
28. 5. 2012,
15.48

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Kirk Jones Cameron Diaz Jennifer Lopez

Ponedeljek, 28. 5. 2012, 15.48

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Kaj pričakovati, ko pričakuješ?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Nerealistični liki in scenarij, ki spominja na povprečno epizodo televizijske drame, v najboljšem primeru delujejo kot oglas za družinske vrednote.

Pri hollywoodskih filmih s tako široko igralsko zasedbo, kot jo ima Kaj pričakovati, ko pričakuješ? je verjetnost, da bodo znani obrazi večinoma le sredstvo za krpanje luknjaste zgodbe, precej velika. Nič drugače ni tudi pri komediji, posneti po skoraj nenavadni knjižni predlogi – priročniku. V filmski različici tega večletnega bestsellerja sledimo nekaj osrednjim parom (in seveda še kopici obstranskim). Cameron Diaz je na primer Jules, voditeljica televizijske oddaje za hujšanje, ki pričakuje otroka z zvezdniškim plesalcem Evanom (Matthew Morrison). Pričakuje tudi Wendy (Elizabeth Banks), ki ni kos nosečniškim hormonom, medtem ko njenega moža muči tekmovalni (in preveč zagoreli) oče (Dennis Quaid), ki z veliko mlajšo ženo (Brooklyn Decker), nekakšno trofejo, pričakuje dvojčka. Fotografinja Holly (Jennifer Lopez), specializirana za fotografiranje otrok, ne more zanositi, zato si želi posvojiti, njen mož (Rodrigo Santoro) pa svojo negotovost glede očetovstva hladi v moški podporni skupini.

Film je posnel Kirk Jones, a čisto nič nas ne bi čudilo, če bi se pod njega podpisal Garry Marshall, ki je režiral Valentinovo in Silvestrovo v New Yorku. Kaj pričakovati, ko pričakuješ? namreč deluje skoraj kot nekakšno naravno nadaljevanje Valentinovega – devet (ali malo manj) mesecev pozneje. Kup privlačnih igralcev znova igra like, ki si jih v resničnem življenju ne moremo predstavljati niti, če močno zaškilimo, površen scenarij, ujet med klišeje, pa na koncu še najbolje deluje kot pamflet za družinske vrednote. Tudi komični trenutki so boleče očitni (in posledično neprepričljivi) in ko se že navadimo vsega hudega, nas iz otopelosti uspe nekoliko zbuditi le Chrisu Rocku kot vodji podporne skupine za moške. In ne nujno na dober način.

Treba je priznati, da so na koncu koncev vseeno igralci tisti, ki celovečerec rešujejo pred popolnim potopom. Ne samo s svojimi bleščečimi nasmehi, ampak tudi s profesionalnostjo, s katero jim uspe iz nekoherentnega scenarija iztisniti, kar se pač da in množico mikrozgodb povezati v celoto. Pozabimo, da nekateri igralski pari med sabo nimajo niti za trohico kemije (če seveda zanemarimo dosežke kozmetične industrije, ki jih razkazujejo na svojih spektakularnih kožah). Ja, če se osredotočimo na pozitivno točko filma, potem to vsekakor najdemo v privlačni igralski zasedbi, kar je očitno tudi cilj tega filma s čustvi na "off". Ne pričakujte preveč, torej.