OCENA FILMA: Igre lakote: Upor, 2. del

Igre lakote so končane. Po skoraj devetih urah, ki smo jih v kinodvorani preživeli v družbi Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), je bilo pričakovano, da se bomo od nje ločili z mešanimi občutki. To velja tako za gledalce, ki boste glavno junakinjo franšize pogrešali, kot tiste, ki menimo, da bi se morali od nje posloviti veliko prej. Kakšni dve ali pa tri ure prej.

Ne me razumeti narobe – Katniss je nadvse prijetno dekle, toda že na koncu prvega dela Upora me je spominjala na gostjo, ki ne zna oceniti, da se je obisk zavlekel prek vseh razumnih meja. Tako brezsrčen, da bi jo na silo odslovil, pa tudi nisem.

Če nadaljujem z analogijo, moram priznati, da sem upal, da bo noč prinesla kaj več. Signali, ki jih je oddajala na začetku obiska, so že kazali na to. Poslovila se je s poljubom (še vedno bolje kot nič), ki pa ga je spremljal grenak priokus.

Le vkup, le vkup, uboga gmajna

Kje smo že ostali? Zadnji del franšize se začne natančno tam, kjer se je prejšnji končal – v depresivnem in klavstrofobičnem 13. okrožju države Panem. Katniss, simbol upora proti despotskemu režimu predsednika Snowa (Donald Sutherland), okreva po spodletelem zmenku, na katerem jo je poskušal Peeta (Josh Hutcherson) zadaviti.

Njeno pogumno srce po tem napadu še vedno bije, le da gledalcem, ki nismo brali knjižnih predlog, na začetku filma še ni povsem jasno, za koga – Panemskega davitelja, ki mu je Snow v ujetništvu spral možgane, ali nežnejšega Galea (Liam Hemsworth), ki je, vsaj po mojem mnenju, najbolj tragičen lik franšize. (Glede na to, kako ga je neodločena junakinja vseskozi zapostavljala, sem večje možnosti pripisoval temu, da se bo on spečal s Peeto, kot pa da bo Katniss na koncu pristala pri njem.)

Na srečo se Katniss spopada še z drugimi težavami, ne le ljubezenskimi. Potem ko ji uspe voditeljico upora, predsednico Coin (Julianne Moore), prepričati, da pri zavzetju drugega okrožja prizanese Snowovim vernikom, se Katniss skupaj z bipolarnim in morilsko nastrojenim Peeto ter sveže poročenim Finnickom (Sam Claflin), še enim zmagovalcem iger, pridruži zvezdniškemu vodu, ki ga je Coinova ustanovila v propagandne namene.

Udeleženci Coininega resničnostnega šova so za vodstvo upora preveč dragoceni, da bi pri desantu na prestolnico sodelovali v prvi bojni liniji. Da pa njihov sprehod skozi opustošen in porušen Kapitol vendarle ne bi bil preveč lagoden, poskrbi Snow, ki zanje pripravi zahrbtne pasti, za njimi pa pošlje tudi trop mutantov.

Smrtonosne napravice in krvoločne spake, ki spominjajo na vampirje iz Rezila 2 in še nekatere like iz del Torovih drugih filmov, Katniss seveda ne zaustavijo. Še največ težav ji povzroča Peeta. Snow (pred tem sem ga imel za pametnega) bi ravnal bolje, če bi ji predstavil še kakšnega dodatnega snubca in jo na ta način še bolj zmedel.

Urbane Igre lakote se ne morejo primerjati s tistimi v nadzorovani divjini

Snowa vendarle ne smem preveč kritizirati,saj so najprepričljivejši prizori filma tisti, v katerih nastopa on. Zgodba postane zanimiva šele, ko se skupaj s Katniss približamo njegovi rezidenci, kar se zgodi šele pol ure pred koncem filma. Vse, kar se zgodi pred tem, ni vredno omembe. Katnissine ljubezenske težave so me dolgočasile, hladnega pa so me pustili tudi akcijski prizori.

Akcije je malce več kot v predhodniku, vendar ta, z izjemo enega ali dveh prizorov, niti ni pretirano spektakularna. Prej bi jo opisal kot generično. Samega upora tudi tokrat ne vidimo. Namesto tega spremljamo urbano (in še nasilnejšo) različico Iger lakote, v katerih udeleženci prav tako cepajo kot muhe, le da nam je za njihove usode v nasprotju z uradnimi igrami, ki smo jih spremljali v prvih delih franšize, malo mar.

To lahko razdelimo na dve (neenakovredni) polovici, ki se med seboj ločita tako po vsebini kot po slogu. Če sta prva dva filma po zaslugi gozdne divjine, kjer se je odvila večina akcijskih prizorov, dihala, sta druga dva precej bolj zadušljiva in vizualno manj razburljiva, kar je med drugim tudi posledica manj razkošne kostumografije in manj vpadljive maske, spremenili pa sta se tudi scenografija in fotografija.

Polovico filma znova preživimo v temačnem podzemlju oziroma v, scenariju primerno, kanalizaciji (tu spoznamo mutante), medtem ko površje spominja na zaprašene in razdejane bagdadske ulice na višku iraške vojne. V primerjavi z obema Uporoma je drugi del franšize, Kruto maščevanje, že s produkcijskega vidika prava mojstrovina, uvodni film, Arena smrti, pa za njim ne zaostaja veliko.

Sijaj blesteče igralske zasedbe je z Uporom zbledel

Sčasoma so postali manj prepričljivi tudi igralski nastopi. Igre lakote se še vedno lahko pohvalijo z izjemno igralsko zasedbo (med franšizami jo prekaša samo tista o nekem čarovniku), težko pa bi trdil, da se igralci zlijejo s svojimi vlogami, kot je to veljalo za prva dva filma. Edini svetli izjemi sta Sutherland in Jena Malone – čeprav je njen lik doživel podobno usodo kot Peeta, mi Johanna ni šla na živce, res pa je, da se igralka pojavi v enem samem prizoru. Peeto, ki se bori proti temu, da bi prestopil na temno stran sile, sem moral gledati skoraj dve uri.

Sicer so pa vsi drugi igralci v filmu tako ali tako samo še Katnissini priveski, kar velja tako za člane izvirne igralske zasedbe (Woody Harrelson, Elizabeth Banks, Stanley Tucci), ki se pojavijo v gostujočih vlogah in nimajo na dogajanje nobenega vpliva, kot za imena, ki so se franšizi priključila v tretjem delu.

Njihovi liki so še posebej neprepričljivi, krivdo za to pa lahko pripišemo predvsem scenaristoma, ki v štirih urah in pol, kolikor Upor traja, nista našla časa, da bi jih karakterno razvila. Niti enega med njimi. Če se vam liki niso prikupili v prvih dveh filmih, se vam v drugih dveh prav gotovo ne bodo.

Moorova in Hoffman: zapravljen talent in izgubljen talent

Najslabši vtis med njimi znova pusti letošnja oskarjevka, ki se je očitno odločila, da bo v vlogi antipatične Coinove posnemala nekdanjo republikansko kandidatko za predsednico ZDA Michele Bachmann. Moorovo obožujem, toda slabšega pristopa do vloge si igralka ob takšnem scenariju ne bi mogla izbrati. Če bi moral na volitvah za predsednika države izbirati med Coinovo in Snowom, bi šel moj glas njemu, četudi ne bi poznal njenih pravih motivov.

Omeniti moram še Philipa Seymourja Hoffmana, ki je med snemanjem filma (oba dela Upora so posneli hkrati) umrl. Pokojni igralec se v nasprotju z Moorovo, svojo soigralko iz filmov Vroče noči in Magnolija, v svoji zadnji filmski vlogi ne osmeši, kar pa ne pomeni, da je njegov lik prepričljiv. Nasprotno – Plutarch nas vseskozi opominja na prezgodnjo izgubo izjemnega talenta. Dejstvo je, da bi si Hoffman zaslužil dostojnejše slovo od kinodvoran.

Ona

Kar nas pripelje do glavne zvezdnice franšize. Lawrenceovi sem napovedal blestečo kariero že, ko sem jo prvič videl v dramatičnem trilerju Na sledi očetu. Veseli me, da so se moje besede uresničile, nisem pa si predstavljal, da ji bo ta uspeh škodil ravno pri vlogi, ki jo je izstrelila v hollywoodsko stratosfero.

Tako kot pri Plutarchu, tudi pri Katniss nikoli ne pozabimo, kdo jo igra. To, da se je igralkina karizma v zadnjih letih samo še okrepila, bi ji moralo pri upodobitvi osrednje junakinje, ki je prav tako postala zvezdnica, načeloma koristiti, a ji ne. Lawrenceova ni pri tem ne kriva ne dolžna, glavna težava je znova v scenariju.

Ostajam pri besedah, ki sem jih zapisal v oceni Arene smrti: Katniss, gozdna različica Nea iz Matrice, je še vedno edinstvena filmska junakinja. Edina, ki prekaša svoje moške kolege, edina, ki nosi na plečih vso franšizo, ter edina, ki je lahko skoraj v vseh pogledih (razen morda v ljubezenskem) vzor mladim dekletom. Na žalost se scenarij v drugi polovici franšize osredotoča prav na njeno razburkano ljubezensko življenje.

Arena smrti in Kruto maščevanje sta ujela pravo razmerje med akcijo, dramo in družbeno-politično satiro. Lawrenceova je v obeh filmih prikazala izjemen fizični napor, do izraza pa niso prišle samo njene igralske, ampak tudi lokostrelske veščine.

Čeprav je glavna junakinja tokrat nekoliko aktivnejša kot v prejšnjem delu, po obeh Uporih nisem več prepričan, če lahko sploh še govorimo o akcijski junakinji. Lawrenceova v njih napenja predvsem igralske mišice, ker pa v dramatičnih prizorih nima opore v scenariju, njene igralske puščice povečini zgrešijo tarčo.

Katniss, nasvidenje v naslednji vojni za zaslužek!

Vse vendarle ni slabo. Četrti del prekaša predhodnika v podobni meri, kot je Kruto maščevanje preseglo Areno smrti (v tem primeru bi mi res koristile polovičke), epilog je zadovoljiv, franšiza pa kljub vpadu kakovosti stopa še vedno par korakov pred veliko večino drugih primerljivih izdelkov, kakršen je osladen Somrak.

V oceni sem se posvetil pomanjkljivostim, to pa zato, ker imajo skoraj vse skupni imenovalec. Čeprav smo že po tretjem delu franšize lahko slutili, da bo odločitev o razkosanju zgodbe zadnjega romana v seriji vplivala na kakovost obeh filmov, in čeprav je drugi del Upora kakovostnejši od depresivnega in na silo prekinjenega predhodnika, sem bil nad sklepnim dejanjem Iger lakote vseeno razočaran.

Po Areni smrti in Krutem maščevanju je ustvarjalce od trojnega "jackpota" ločil samo še veliki finale. Zanj so imeli preizkušen recept in vse potrebne sestavine, vendar so se potem odločili, da bodo namesto odlične trilogije raje posneli povprečno kvadrologijo in pri tem zasluzili dodatnih nekaj sto milijonov evrov. Posledice te odločitve so tu in (v nasprotju z zadnjim delom Harryja Potterja) niso pretirano navdušujoče.

Katniss Everdeen se je v mojih očeh iz simbola upora prelevila v simbol pohlepa. Sem rekel, da se je franšiza z drugim delom Upora končala? Nisem bil iskren – ustvarjalci že razmišljajo, da bi posneli novo nadaljevanje ali preddel (odvisno od tega, kaj jim bo prineslo več denarja). Bolje bi bilo, če bi oba Upora predelali v enoten celovečerec. V tem primeru bi dal Katniss z veseljem še eno priložnost.