OCENA FILMA: Holy Motors

* Holy Motors, ne morem te izbiti iz glave.

Holy Motors, prvi samostojni celovečerec francoskega auteurja Léosa Caraxa po 13 letih, je nepozabna filmska izkušnja, ki krši vsa pravila konvencionalne filmske pripovedi in potepta naše predstave o tem, kaj pomeni Film. Film kot metafora, film kot eksperiment, film kot tehnologija, film kot obrt, film kot sedma umetnost in film kot osmo čudo. Povedano drugače: Holy Motors je film o Filmu, ob katerem imamo občutek, da še nikoli nismo videli nobenega filma. Toda to je samo ena interpretacija filma, ki ga je skoraj nemogoče v celoti interpretirati.

Predstavljajte si Alico v Čudežni deželi, ki bi jo posnel David Lynch, samo da so Lynchevi filmi v primerjavi z Caraxovim bizarnim izdelkom že kar mainstreamovski. V zgodbi, če ji sploh lahko tako rečemo, spremljamo Denisa Lavanta, Caraxovega najljubšega igralca in režiserjevega alter ega, na nenavadni odisejadi po Parizu.

Lavant se nam sprva predstavi kot gospod Oscar, skrivnostnež, ki ga v beli limuzini od sestanka do sestanka prevaža svetlolasa pomočnica Céline (Edith Scob). Prizori v limuzini, ki se kot nekakšen futurističen falus premika po francoski prestolnici, so tudi edina stalnica tega neobičajnega filma, v katerem Lavant zamenja kar enajst vlog.

Vsak "sestanek", ki poteka po vnaprej določenem scenariju, je žanr zase, vsaka vloga je svojevrstna in nenavadnejša od prejšnje. Oscar se pred našimi očmi prelevi v zgrbančeno beračico, zaskrbljenega očeta, morilca in hkrati morilčevo žrtev ter umirajočega starca. Kot pošastni gospod Merde, bizaren lik, ki smo ga srečali že v Caraxovem prispevku k filmski antologiji Tokio!, na znamenitem pariškem pokopališču Père Lachaise ugrabi lepotico (Eva Mendez) in jo odpelje v kanalizacijo, kjer jo spremeni po svoji podobi, v nekem drugem prizoru nam skozi tehniko zajetja gibov pričara virtualen prikaz spolnega akta, v muzikalu se mu v vlogi nesojene ljubimke pridruži avstralska pop zvezdnica Kylie Minogue, na koncu pa se zdi, da je tudi Oscar samo še ena od številnih vlog.

Toda kaj za vraga naj bi vse to pomenilo? Na to vprašanje si boste morali odgovoriti sami. Sam vidim Holy Motors kot edinstveno posvetilo filmom, njihovim ustvarjalcem, igralskemu poklicu, umetnosti na splošno in predvsem nam, gledalcem, brez katerih filmi ne bi obstajali. V vsakem prizoru lahko zaznamo Caraxovo ljubezen do sedme umetnosti, njegov poklon zgodovini filma in njegovo skrb za prihodnost kinematografije. V času digitalizacije, ko se zdi, da filmi izgubljajo svojo moč – kamere so vedno manjše, že skoraj nevidne, danes je že vsak lahko režiser ali igralec –, nam Carax povrne vero v Film. Kljub temu da prolog prikazuje gledalce, ki v kinu spijo, nam Holy Motors odpre oči.

Holy Motors bi se lahko hitro sprevrgel v pretenciozno serijo kratkih filmov, a se na koncu vsi prizori povežejo v razburljivo omamen kalejdoskop različnih žanrov, podob, metafor, domiselnih glasbenih vložkov in referenc na druge filme, ki nas v enaki meri čudi kot zabava. Kar je pri tovrstnih eksperimentalnih filmih, ki se odpovejo logiki in običajni pripovedni strukturi, prej izjema kot pravilo.

Predpogoj za to pa je, da se osvobodite vsakršnih pričakovanj in da ste pripravljeni na to, da si marsičesa, s čimer nam Carax postreže, ne boste znali razložiti. Raje se prepustite podobam ter Lavantovim nepozabnim igralskim stvaritvam, o pomenu videnega boste lahko razmišljali pozneje.

Da, glejte in se čudite. Holy Motors je skoraj nemogoče opisati, kaj šele razložiti, Holy Motors morate preprosto videti in doživeti. Po možnosti v kinu. Ne morem vam zagotoviti, da bo to, kar boste videli, po vašem okusu, lahko pa vam zagotovim, da podobnega filma še nikoli niste videli. Ali doživeli.