OCENA FILMA: Grivasti vojak

Z epsko vojno dramo Grivasti vojak – ob animiranem Tintinu in njegovih dogodivščinah eden od dveh izdelkov Stevena Spielberga, ki sta ugledala luč sveta oziroma temo svetovnih kinematografov v vzdihljajih leta 2011 – se nam znameniti režiser predstavi v svoji bolj sentimentalni različici, ki je v zadnjem obdobju nismo bili vajeni in ki smo jo že kar malo pogrešali. Kljub temu pa zgodba o konju, ki ga prva svetovna vojna loči od nadobudnega lastnika in privede v bojne jarke na celini, kjer menjava številne lastnike na obeh vojskujočih se straneh, dokler ga neverjetna usoda znova ne združi s človeškim prijateljem, ne poteši vseh naših apetitov. Film, ki ga je Spielberg posnel po gledališki igri, temelječi na istoimenskem mladinskem romanu Michaela Morpurga, je sicer gledljiv in mojstrsko izdelan, vendar daleč od klasik, s katerimi je režiser zaslovel.

Grivasti vojak je tako odkrito preprost, da si ne moremo pomagati, da ne bi do njega gojili posebne oblike sentimentalne naklonjenosti. Poklon velikim režiserjem, ki so vplivali na Spielberga, kot sta John Ford in David Lean, je očiten, z vidika zgodbe pa to pomeni, da je vse že videno. Prva svetovna vojna je sicer na velikih platnih manj prisotna kot njena naslednica, a vendar – v jedru filma je tako ali tako zgodba o večnem prijateljstvu, upanju, pogumu in odločnosti. Plemenito, vendar tudi staromodno oziroma – glavnemu junaku primerneje – starokopitno. Grivasti vojak bi bil v 50. letih najresnejši kandidat za najprestižnejše nagrade, v tretjem tisočletju pa od sedme umetnosti pričakujemo malo več drznosti.

Odrski oziroma knjižni predlogi zvest scenarij, ki sta ga napisala Britanca Lee Hall (Billy Elliot) in Richard Curtis (Štiri poroke in pogreb), ne pomaga. Zanimivo, kako se slovenski naslov izogne neposrednemu poimenovanju živalske vrste, okoli katere se zgodba vrti, ki nastopa v skoraj vseh prizorih in ki je edina tema vseh pogovorov. Glavni junak filma je torej konj – konj Johnny. Pravzaprav je Johnny edini glavni junak, ljudje nastopajo v stranskih vlogah, njihove zgodbe pa si sledijo kot po tekočem traku in galopirajo mimo nas, kar dodatno otežuje naše poistovetenje. Škoda, saj jih upodabljajo odlični karakterni igralci – David Thewlis, Emily Watson in Peter Mullan, če naštejemo samo nekatere –, ki so omejeni na epizodne nastope in ne morejo zasijati. Izjema je mladenič Albert, ki ga igra debitant Jeremy Irvine, in tudi njega večji del filma ni na spregled (v resnici ga gledalci niti ne pogrešamo). Grivastega vojaka bi si lahko brez težav ogledali po delih, razdrobljene zgodbe bi na nas učinkovale podobno – bili bi ganjeni, ne pa tudi pretreseni.

Še dobro, da preživimo skoraj dve uri in pol v dobri družbi – Johnny je osupljiva žival, in čeprav ne govori, ga slišimo in razumemo. Film bi bil lahko tudi nemi – še posebej v letu, ko so nemi filmi spet v modi, in še posebej ob glasbeni podlagi razigranega Johna Williamsa, ki je tako potencirana, da je na trenutke že kar moteča. Če staromodne zgodbe ne moremo posebej pohvaliti, pa to ne velja za "staromodno" tehnično izvedbo v najboljšem pomenu besede, ki nam prikliče v spomin klasike, kakršna je V vrtincu. Spielbergova zvesta ekipa ne razočara – umetniška režija, scenografija, kostumografija in montaža so resnično na najvišji ravni. Brez strokovne podpore si ne moremo zamisliti prizora, v katerem dva vojaka iz nasprotnih taborov na nikogaršnjem ozemlju rešujeta ubogo žival iz objema bodeče žice. Gre za prizor, ki si zasluži Spielbergov podpis, saj nam prikaže vso absurdnost, tragiko in nesmiselnost vojne. Škoda, da ni podobnih prizorov več in da jih ne povezuje močnejša zgodba, ki bi se nam vtisnila v spomin.