OCENA FILMA: Čudežu naproti

Terrence Malick je tik pred praznovanjem svojega 70. rojstnega dne, obenem pa le leto za Drevesom življenja ljubiteljem zase značilne poezije gibljivih slik v filmu Čudežu naproti serviral nadaljevanje idej, s katerimi se je ukvarjal v svojem predzadnjem filmu, pri čemer s svojo osvobojenostjo od konvencij filmske pripovedi bolj kot neposredno na gledalca vpliva na globine njegove podzavesti.

Zgodba filma na svoj način razmišlja o ljubezni: potem ko se Neil (Ben Affleck) v Parizu zaljubi v igrivo, razposajeno sanjačico Marino (Olga Kurylenko), z njo počitnikuje na otoku Mont Saint-Michel, njo in njeno desetletno hčer Tatiano (Tatiana Chiline) odpelje domov v Oklahomo. Po začetnem navdušenju se začneta mati in hči soočati s kulturnim šokom – Marina je prepričana, da lahko plehkost ameriškega načina preživi, a le če jo Neil ljubi, kar pa se zdi vse prej kot gotovo. Neil dvomi o tem, ali se je pravilno odločil, in ko Marini poteče vizum, se ta s hčerko vrne v Pariz, Neil pa romanco doživi s svojo znanko iz mladosti (Rachel McAdams). Tudi v tej ljubezenski zvezi ni vse rožnato in prej ali slej se nazaj vrne tudi Marina.

Vzporedno z ljubezenskim trikotnikom film spremlja tudi življenje katoliškega duhovnika (Javier Bardem), ki se spopada s svojo različico hrepenenja in s svojim prevpraševanjem boga – išče nekaj, kar bi dokazovalo obstoj nečesa višjega, a najde le žalost in obup.

Protagonisti filma se bolj kot zavedajoči se ljudje zdijo sence samih sebe – nimajo ozadja, neposreden dialog po večini nadomešča njihovo pripovedovanje. Pripovedovanje, ki bolj kot zgodba deluje kot kolaž misli in spominov. Malick je v skladu s svojim odklanjanjem tradicionalne naracije šel tako daleč, da je iz filma izključil pogovore, prepire in dejanja, s čimer gledalec spremlja le trenutke pred njimi in po njih.

V filmu je mogoče začutiti kontrast starega in novega, kontrast med čudovitimi stvarmi, ki jih lahko človek ustvari, in obenem čudovitimi stvarmi, ki jih lahko človek tudi uniči. Ljubezen med dvema osebama, pa naj bosta to mož in žena, mati in hči ali prijatelja, je tisto, kar je čudovito, tisto, kar nas žene naprej, tisto, za kar je vredno živeti, tisto, v kar je – bolj kot v boga – vredno verjeti – a kaj, ko ljubezen hitro zbledi … Še posebno, če se v odnosu začnejo kristalizirati posameznikove brezbrižnost, neprizadevnost, lenoba …

Čudežu naproti s pomočjo mojstra filmske fotografije Emmanuela Lubezkija na veliko platno prinaša kalejdoskop čudovitih gibljiv podob, v poznopopoldanskem soncu kopajoče se narave in obrazov, zamaknjenih skorajda sanjskih trenutkov, ki občutja in hrepenenja protagonistov kot ljudi iz mesa in krvi morda ne zaobjamejo dobesedno. Morda se zdi, da se je gledalcu zaradi odmika od konvencij naracije in zaradi nasičenosti kolaža podob s protagonisti težko poistovetiti, po drugi strani pa se lahko zaradi tega še toliko bolje zažrejo v gledalčevo podzavest. Še posebno, če gledalcu poglobljena razmišljanja o veri, ljubezni in destruktivnosti človeške narave niso tuja.