OCENA FILMA: Bournova zapuščina

Vedeli smo, da ne bodo samo trije, toda nismo si predstavljali, da bo četrti tako zelo zanič. Saga o Jasonu Bournu se nadaljuje, a kaj, ko so ustvarjalci v Bournovi zapuščini zavrgli vse, kar je delalo prvotno trilogijo tako posebno – da, tudi Jasona Bourna, kar pa je samo vrh ledene gore.

Dogodki se odvijajo približno sočasno s prizadevanji Bourna, da izve in opere svoje ime, in se osredotočajo na Aarona Crossa (Jeremy Renner) – edinega preživelega supervojaka po nenadni ukinitvi prikritih vladnih programov, o katerih morajo biti zabrisane vse sledi. Ena od teh sledi je tudi dr. Marta Shearing (oskarjevka Rachel Weisz), ki je pri ultraskrivnostnih in diaboličnih vladnih programih genskega preoblikovanja sodelovala samo zaradi ljubezni do znanosti – zakaj, za vraga, bi jo torej kdo želel umoriti?! Še preden ji prijazni gospodje odgovorijo na njeno vprašanje, se na njeno srečo pojavi Bourne, oprostite – Cross. Tu pa se spirala nesmislov, ki doseže višek v filipinski prestolnici, šele dobro začne.

Če so prvi trije filmi, posneti po romanih Roberta Ludluma, prikazovali tajnega superagenta v iskanju lastne identitete, je tokrat film tisti, ki išče lastno identiteto. Še največ jo črpa iz vedno zanesljivega Jeremyja Rennerja, ki ustrezno nadomesti Matta Damona iz prejšnjih filmov, a tudi on ne more vnesti življenja v zgodbo, ki je na trenutke tako neprepričljiva, da je že komična. Podobno velja za travmatizirano Weiszovo in odličnega Edwarda Nortona v vlogi glavnega vodje "čiščenja", ki mora sprejemati "moralno nesprejemljive, toda absolutno nujne odločitve". Omenjena igralska trojica ne reši filma, se ji pa lahko zahvalimo, da je celotna izkušnja vsaj približno znosna.

Naj vas govorice o resnejšem, bolj dramatičnem Bournu ne zavedejo – akcije je res precej manj kot v predhodnikih, a je hkrati tudi manj drame in suspenza. Režiser Tony Gilroy, ki je pri prvotni trilogiji sodeloval kot scenarist, je v svoji karieri posnel samo dva filma – odličnega Michaela Claytona in malo manj odlično Dvojno igro (ki je ne smemo zamenjati s Scorsesejevo z oskarjem nagrajeno mojstrovino) –, in očitno je, da pri režiji akcijskih prizorov svojemu predhodniku Paulu Greengrasu ne seže do kolen. Zmedena montaža in tresoča kamera še ne ustvarita razburljive akcije.

Večje presenečenje je, kako duhamorno neprepričljivi so dramatični prizori, ki nam v prve pol ure filma postrežejo z več podatki, kot so nam prejšnji trije filmi skupaj. Brezsramna uporaba posnetkov odličnih karakternih igralcev iz prvotne trilogije, na katero boste gledali z nostalgijo, negativne občutke samo še poglobi.

Želeli so posneti best of Jasona Bourna, posneli so worst of Jasona Bourna. Še sreča, da nas na koncu razveseli vsaj ena stalnica franšize – Mobyjeva uspešnica Extreme Ways, ki še nikoli ni zvenela bolje, že samo zato, ker označuje konec te polomije. Edina Bournova zapuščina je očitno to slaboumno nadaljevanje in samo upamo lahko, da jih ne bo še več.