Ponedeljek, 1. 1. 2024, 7.31
10 mesecev, 3 tedne
Intervju z Matijo Vastlom
"Mislim, da sem uveljavljen v svojem poklicu, tako da ne bi šel v politiko"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,15
"Politika je po mojem mnenju veliko bolj kompleksna, kot si predstavljamo," je v intervjuju izpostavil Vastl.
Eno večjih – in zelo pozitivnih – televizijskih presenečenj je vrnitev prelomne serije Življenja Tomaža Kajzerja po desetletni odsotnosti in z njo tudi glavnega igralca, ki poosebi tega kameleona – Matijo Vastla. Serija ima edinstven, izvirni format, kjer glavni igralec v vsaki epizodi igra povsem drug lik, ki je na vrhuncu kariere v svojem poklicu. V drugi sezoni, ki bo imela premiero na TV Sloveniji 1 v nedeljo, 7. januarja, bomo Tomaža Kajzerja lahko videli kot ministra, koreografa, kriminalista – specialista za poligraf, nepremičninskega posrednika in duhovnika. O vrnitvi k tej kultni vlogi in raznolikih življenjih, ki jih prinaša, smo se pogovorili z glavnim igralcem Mitjo Vastlom.
Življenja Tomaža Kajzerja se vračajo po celem desetletju. Kakšen je bil občutek ponovno stopiti v to vlogo?
Pogledal sem scenarije, bili so odlični. Napisanih jih je bilo sedem, ampak žal ni bilo dovolj sredstev, da bi posneli vse. Koncept je jasen, tako da je bilo, kot da bi nadaljevali tam, kjer smo pred desetimi leti nehali. In to je bilo to.
Koncept serije, kjer je v vsaki epizodi glavni junak drug človek, je še zmeraj edinstven, kaj vas je kot igralca najbolj pritegnilo k temu?
Glavni junak je isti človek, ki se vsakič znajde v različnih okoliščinah. Ta raznolikost je zelo svojstvena. Da si vedno isti, a na nek način vedno drugačen. Mislim, da so teme ponovno zelo aktualne, predstavljene tudi skozi poklice, ki jih opravlja Kajzer.
"Velika tehnična razlika, ki sem jo tudi sam opazil, je bila montaža na prizorišču, kar nam je omogočilo videti celotno sekvenco že na snemanju."
Igralski poklic je eden tistih, kjer se človek lahko med pripravami za vloge priuči največ drugih poklicev, in pri Življenjih Tomaža Kajzerja je to še toliko bolj izstopajoče. Kateri od Kajzerjevih poklicev vam je bil najbolj zanimiv in pri katerem ste se naučili največ novega?
Tehnično sem se največ ukvarjal s poklicem poligrafista, saj sem se tudi srečal s pravim poligrafistom, ki mi je razložil vse, tudi v kakšnih sobah se odvijajo pogovori in kakšna je tehnika pogovorov. Zame najbolj nepričakovana informacija je bila, da so vsa vprašanja vnaprej dogovorjena, tako da intervjuvanec vedno ve, kaj bo sledilo. Usede se na tako imenovani vroči stol, kjer ga priklopijo na različne senzorje – zanimivo, najbolj "izdajalske" so na primer blazinice prstov, ampak senzorji so tudi na številnih drugih mestih, tako da je zelo majhna verjetnost, da bi jih lahko prelisičil. Ključno je, da je med dvema vprašanjema 30 sekund premora in intervjuvanec ves ta čas ve, katero bo naslednje vprašanje, tako da poligrafist tudi skozi to dobi odgovor. Za poligrafista je neuspeh, če ne more določiti, ali intervjuvanec govori resnico ali ne. Pri tem pa sam poligraf ni namenjen ugotavljanju krivde, temveč jo z njim lahko zgolj ovržeš, sodelovanje pa je vedno prostovoljno. Če si torej pozitiven, to ni dokaz, če si negativen, pa se preiskovalci običajno odločijo, da te ne bodo preiskovali naprej.
Sicer pa je vsak poklic na svoj način zanimiv. Pri politiku na primer ne igram kariernega politika, ampak nekoga, ki ga potegnejo iz stroke in je vržen v volčje krdelo, nakar se začnejo odvijati povsem človeške stvari. Tako kot vidimo pri tako imenovanih novih obrazih v slovenski politiki. Politika je po mojem mnenju veliko bolj kompleksna, kot si predstavljamo.
Običajno smo ljudje suvereni v svojem poklicu šele po daljšem času, tako da težko rečem, da sem se katerega od teh poklicev toliko priučil, da bi ga lahko zares opravljal.
Poglejte napovednik za drugo sezono serijo Življenje Tomaža Kajzerja:
Ste med pripravami sodelovali še s katerimi drugimi profesionalci – poleg omenjenega poligrafista?
Glede na to, da delam v gledališču, seveda poznam koreografe. Duhovnik nam je svetoval, kako točno se izvaja obred krsta, od kod se bere in podobno. Pri prejšnji sezoni sem sodeloval tudi s chefom in golfistom. Ko sem igral oglaševalca, sta mi bila v pomoč režiser Peter Bratuša in soscenaristka Špela Levičnik Oblak, ki prihajata iz teh vod.
"Glavni igralec je nenazadnje iz generacije mojega dedka in njegov način podajanja istih vrstic je povsem drugačen od mojega, ker so se časi spremenili. Hkrati pa predloga ni zastarala, podobno kot Shakespeare ne zastara."
Ali vas je kdaj zamikalo, da bi prestopili v katerega izmed teh poklicev? V novi sezoni ste denimo politik in v aktualnem parlamentu in vladi imamo kar dva vaša igralska kolega.
Da, Marjan Šarec je bil moj sošolec. Ampak ne, sem kar realiziran v lastnem poklicu, tako da ne bi.
Prva sezona Življenj Tomaža Kajzerja je predstavljala korenit preskok v slovenski televizijski produkciji in gotovo pripomogla k dvigu njene kakovosti. V tem desetletju smo dobili celo vrsto odličnih serij, a glede na prvi dve epizodi nove sezone smo ponovno priča preskoku. Je to prišlo naravno ali ste se ustvarjalci zavestno lotili primerjave?
Velika tehnična razlika, ki sem jo tudi sam opazil, je bila montaža na prizorišču, kar nam je omogočilo videti celotno sekvenco že na snemanju. To pomaga pri kontinuiteti, kadar se stvari ne snemajo v sosledju, da si lahko točno pogledaš, kje si ostal prejšnji dan ali celo več dni nazaj, kje si bil v prostoru, v kakšnem stanju in podobno. Včasih pa se lahko pokaže, da bi vmes med dvema sekvencama potreboval še dodaten kader in ga imaš še možnost posneti. Ta pristop k snemanju je sicer prišel iz oglaševalskih voda in niso vsi filmarji navdušeni nad njim, ampak meni je bil všeč. Snemalna tehnologija gre hitro naprej. Danes so že telefoni skoraj boljši. Ko smo nek kader namensko snemali s telefonom, razlike skoraj ni bilo.
Tomaž Kajzer je praviloma samozavesten do točke objestnosti in včasih tudi prek tega. Če gledamo prvo sezono skozi sodobne oči, predvsem v luči večjega zavedanja o težavah mobinga na delovnem mestu in tudi skozi posledice gibanja #JazTudi, se zdi skoraj kot nekakšen dinozaver, ki bi ga na sodobnem delovnem mestu hitro pričakala odpoved ali tožba. Glede na prvi dve epizodi bi lahko rekli, da zdaj gledamo nekoliko drugačnega Kajzerja. Ali je bilo to zavestno?
Če pogledava odvetnika iz prve sezone, res grdo ravna s sodelavci. Danes bi definitivno zabredel v težave. Kaže pa tudi, kam te lahko vodita samozaverovanost in bogastvo.
"Glavni junak je isti človek, ki se vsakič znajde v različnih okoliščinah. Ta raznolikost je zelo svojstvena. Da si vedno isti, a na nek način vedno drugačen."
Ampak v novih epizodah tega ni videti …
Ker je več zavedanja o teh stvareh, ker se stvari res spreminjajo. Dobro, da smo o tem začeli govoriti in da imajo žrtve možnost ustaviti taka dejanja. So pa vseeno določeni kolektivi in dinamike, kjer se bo to še naprej dogajalo. Gre za močnejše čustvovanje, ker bi rad dosegel maksimum, kjer je vse tempirano na čas in prostor. V vsaki kuharski seriji na primer vidimo kričanje in razbijanje krožnikov, metanje hrane v smeti, če ni popolno pripravljena, in podobno.
Kljub prodornosti Življenj Tomaža Kajzerja vas pogosteje vidimo na odrskih deskah kot na zaslonu ali platnu. Je gledališče vaša prva igralska ljubezen?
V Sloveniji za zdaj ni dovolj avdiovizualne produkcije, da bi lahko kdorkoli bil zgolj filmski igralec. Tudi tisti, ki se s tem primarno ukvarjajo, morajo delati še kaj drugega. Filmski servis, recimo temu zaledne službe, lahko živi od tega. Akviziter se na primer seli od enega filma k drugemu, prav tako snemalec, lučkar, maska itd. ... Za igralce pa to ne velja. Ni dovolj vlog in tudi honorarji niso taki, da bi se lahko primerjali z redno službo v gledališču.
V lanski odmevni predstavi TV-Mreža ste prepričali v glavni vlogi. Gre za priredbo slovitega filma iz leta 1976 na odru, kar zadnja leta postaja vse pogostejša praksa v slovenskih gledališčih. Kaj menite, da je razlog za to usmeritev?
Sam scenarij za film TV-Mreža je v ZDA prepoznan kot kulturna dediščina. To pomeni, da teksta nismo smeli spremeniti. Tako zgodbe nismo smeli prestaviti v naše okolje, dati drugih imen in podobno. Hkrati pa je bila tematika izredno aktualna, ker smo imeli vso to gonjo z RTV Slovenija. V predstavi vidiš, kakšne sile vplivajo na novičarstvo in kako so korporacije pripravljene izkoriščati tudi največje absurde, dokler jim prinašajo denar.
"Običajno smo ljudje suvereni v svojem poklicu šele po daljšem času, tako da težko rečem, da sem se katerega od teh poklicev toliko priučil, da bi ga lahko zares opravljal."
Ali takšna filmska predloga vpliva na to, kako se pripravite na vlogo?
Film smo seveda gledali kot referenco. Ampak bistvo je v zares odličnem scenariju, ki ponuja ogromno. Ko pogledaš film, čutiš leto 1976. Drugače se igra. Glavni igralec je nenazadnje iz generacije mojega dedka in njegov način podajanja istih vrstic je povsem drugačen od mojega, ker so se časi spremenili. Hkrati pa predloga ni zastarala, podobno kot Shakespeare ne zastara.
Trenutno vas lahko vidimo tudi v predstavi Argonavti, ki je zastavljena zelo smelo in družbeno aktivno, saj zgolj deloma temelji na literarni predlogi, deloma pa na raziskavi, ki ste jo igralci pomagali izvesti. Kako se je lotiti tako drugačnega projekta in kakšni so odzivi publike?
V Slovenskem mladinskem gledališču imamo pogosto tak laboratorijski način dela. Ta pristop ni bil nekaj povsem novega. Imeli smo predlogo, ki služi kot odskočna deska, da začneš širše gledati na stvari. To je bil roman Maggie Nelson, ki povzema specifičen trenutek v njenem življenju, ko sta s partnerjem ustvarjala družino, pri čemer je hkrati njena partnerka – takrat še ona – šla skozi preobrazbo, da postane moški. Tako imaš tri težave: lezbični par, ki se odloči za zanositev, kar je ena transformacija telesa, potem je druga transformacija partnerke, ki se počuti kot moški in se s hormoni preobrazi v moškega, poleg tega pa se formira še družina, tako da je ljubezen na mnogih preizkušnjah in družba precej pavšalno gleda na probleme, ki jih tukaj izpostavljamo. S tem mislim, da zelo hitro sodimo stvari. Meni je bilo to zelo zanimivo, ker smo se v osnovi ukvarjali z ljubeznijo in družino. In o kakršnemkoli odnosu govorimo, govorimo o eni in isti stvari.
Hkrati smo poiskali pare, ki so v podobnih položajih. Na primer lezbičen par, ki se je odločil za otroka, par, med katerima eden spremeni spol, ter starejši gejevski par. In nato smo v predstavo vključili njihove zgodbe.
"Tehnično sem se največ ukvarjal s poklicem poligrafista, saj sem se tudi srečal s pravim poligrafistom, ki mi je razložil vse, tudi v kakšnih sobah se odvijajo pogovori in kakšna je tehnika pogovorov."
Kako je to sprejela publika?
Mislim, da zelo dobro. V predstavi so segmenti, kjer nismo pričakovali, da se bodo ljudje odzvali, sploh ne na tako lep način. Predstava je zelo mehka, nikakor noče publiki vsiljevati stališča, ampak samo predstavi različne zgodbe.
Igrali ste tudi v več Shakespearjevih dramah, denimo Kralju Learu in Macbethu, a nikoli glavne vloge. Katero bardovo delo vas najbolj mika in kateri junak?
Ne bi rekel, da imam najljubše delo. Vse je bilo zanimivo delati, že od akademije naprej. Mogoče najbolj predstavo Rosenkrantz in Gildenstern sta mrtva, ki sta v bistvu Stoppardovi izpeljavi Shakespearovih likov, ki sta najmanj dodelana, pa dobita celo dramo zase. Bi se pa s Shakespearjem z veseljem spet srečal.
"Za poligrafista je neuspeh, če ne more določiti, ali intervjuvanec govori resnico ali ne."
Preberite tudi:
