Mamice opremljajo mafijo

Film se začne s prikazom kopice trupel, posledic mafijskega obračuna, nato preklopi v popolno nasprotje te scene – predmestni Los Angeles, kjer glavna junakinja Kristin (Toni Collette) ravno odpravlja svojega sina na fakulteto. Po preveč objemih in potočenih solzah se fant odpravi na pot s prijateljema, Kristin pa prepusti vsakdanu. Kot kmalu uvidimo, jo v službi, v trženjskem oddelku farmacevtskega podjetja, sodelavci šovinistično šikanirajo, medtem pa jo mož doma vara. Tako se odloči, da ima vsega vrh glave in se odzove na klic neznanke iz Italije, da naj se udeleži pogreba svojega dedka, ki ga nikoli ni spoznala. Ta neznanka je Bianca (Monica Bellucci), consigliere mafijske družine Balbano, ki jo je vodil Kristinin dedek. In tako se začneta svetova uvodnih scen zbliževati.

Poglejte napovednik:

Jej, moli, fukaj

Film nastavi klasičen zaplet, ko pošlje junakinjo v svet, ki ga ne pozna, nepripravljeno na presenečenja, ki jih bo doživela, pred tem pa jo predstavi kot nesamozavestno, a močno, pametno, iznajdljivo in vse bolj jezno. No, pa še zatreskano. V trenutku, ko v Rimu stopi iz letala, namreč dobesedno trešči v čednega Lorenza, in ko jo ta ujame, jima v glavi zaigrajo Aerosmith. A preden lahko najde čas, da bi se zbližala z njim, jo čaka ognjeni krst s strelskim obračunom na pogrebu, kjer končno ugotovi, v kaj se je prav zares spustila. Bianca ji razloži, da je bila poslednja želja njenega dedka, da njegova vnukinja prevzame vodenje mafijskih poslov, čemur se Kristin seveda sprva upre, a ne za dolgo, saj si je ob odhodu v Italijo zadala načrt, da bo sledila zgledu slavne knjige in filma Jej, moli, ljubi (Eat Pray Love), le z nekoliko bolj mesenimi cilji.

Tako jo spremljamo, kako se postopoma pogreza v kriminal, a ker to ni serija Kriva pota (Breaking Bad), je vsak nasilen preobrat okrašen s humorjem. Ta je občasno učinkovit, predvsem zaradi prepričljive igre glavnih igralk ter nekaterih stranskih igralcev, pogosto pa izzveni v prazno, tudi zavoljo neverjetno preprostih zapletov in pretirano stereotipnih upodobitev Italije. To še posebej velja za vse, kar je povezano z vinogradništvom in vinarstvom, saj več kot očitno nihče izmed scenaristov nikoli ni šel mimo vinograda ali vinske kleti. Mafijska družina proizvodnjo vina uporablja kot krinko in jih ne moti, da je vino zanič, a Kristin se odloči prevzeti pobudo in tako s pomočjo priročnika v nekaj mesecih spremeni vino iz neužitne brozge v vrhunsko letino.

Foto: Blitz Film & Video Distribution

Žanrska zmeda

Potem je tukaj še nasilje. Režiserka Catherine Hardwicke prikaže mafijske obračune kot kombinacijo eksplicitnih posnetkov, polnih krvi in trupel, koreografiranih akcijskih scen in skoraj komičnega obstreljevanja v prazno, kjer ducat ljudi znotraj enega prostora izprazni šaržerje in jo vsi odnesejo brez praske. Pri tem pa najbolj nazorno nasilje ni rezervirano za zakrknjene gangsterje – ti se povečini zgolj širokoustijo –, temveč za Kristin, ki se skozi serijo umorov prelevi iz mamice v la madrino. Prvi je pomotoma, drugi v besu, tretji premišljen, a vsi so v samoobrambi, da se nam ob vsem nasilju junakinja ne bi priskutila, in vsakemu sledi komična ali romantična scena, da pomiri gledalca. S tovrstnimi prijemi in prehodi skuša film preseči žanrske omejitve kriminalke, komedije, romantične komedije in zgodbe o samoizpolnitvi, a je končni rezultat zgolj neenakomeren tempo in neprepričljiv razvoj likov. Humor občasno popestri dogajanje, vendar žal velik del šal zleti mimo, tako zaradi šibkega scenarija kot tudi zaradi docela neprepričljive igre nekaterih ključnih igralcev.

Toni Collette in Monica Bellucci rešita film, saj zmoreta tudi najbolj kisle dialoge odigrati s karizmo in prepričanjem. Navdušita tudi Sophia Nomvete, ki jo bo kdo morda prepoznal kot škratovsko princeso iz serije Gospodar prstanov: Prstani moči (The Lord of the Rings: The Rings of Power), in pa Eduardo Scarpetta, ki igra Pasquala v seriji Genialna prijateljica (L’amica geniale). Film je režirala Catherine Hardwicke, ki se je v začetku tisočletja uveljavila s filmoma o odraščanju Trinajstletnici (Thirteen) in Gospodarji Dogtowna (Lords of Dogtown), od svoje največje uspešnice naprej, vampirske sage Somrak (Twillight), ki je pred petnajstimi leti obnorela najstnike, pa ni več dosegla večjih uspehov in tudi Mama mafia tega najbrž ne bo spremenila.

Foto: Blitz Film & Video Distribution

Ali je film Mama mafia vreden ogleda?

Če ste oboževalci Toni Collette ali Monice Bellucci in ste pripravljeni sprejeti trapasto premiso, boste v filmu lahko uživali. Kot kriminalka ali triler se film ne obnese najbolje, ljubitelje romanc ali komedij pa bi lahko zmotila visoka stopnja nasilja. Obenem se film preveč trudi z referencami na Botra (The Godfather), ki jih raztresa po kadrih kot pomaranče – tudi dobesedno, saj so raztresene pomaranče eden bolj slavnih simbolov tega prelomnega filma in se seveda pojavijo tudi v Mami mafiji. In to ob boku tone drugih poklonov, izposoj in – najbolj moteče – komentarjev likov o tem, kako so stvari podobne kot v Botru.

Preberite tudi:

Trendi Mamilo ali zdravilo? Ali oboje?

Trendi Drakulov sluga stopi v ospredje

Trendi Brata Super Mario film: neobremenjujoča zabava za vse starosti

Trendi Film, s katerim ne boste zakockali svojega časa