Kultni ameriški filmar za Siol.net: Prepričan sem, da bi bil Arnold dober predsednik

Začniva kar z Lovom na Rdeči oktober. Moj najljubši lik tega filma je Borodin, ki ga igra Sam Neill in ki na koncu tragično umre. Vaš Borodin je bistveno drugačen od tistega iz knjige, veliko bolj prijazen, čuten, zaupanja vreden. Kako to, da ste se odločili za to spremembo?

Če se prav spomnim, je bila to moja ideja, povezana pa je bila s Seanom Conneryjem, ki je igral glavno vlogo. Sean je bil izjemno robat in like, ki jih je upodobil, je bilo pogosto zelo težko spoznati in še težje vzljubiti. In zraven sem imel Sama Neilla, ki je izjemno topel in prijazen človek. To je bilo bistvo – vedel sem, da bodo gledalci zaupali Samu Neillu. In ker je on zaupal Seanu, je to pomenilo, da mu bodo tudi oni.

Podoben trik sem videl v filmu Patton, v katerem je naslovnega generala igral George C. Scott. Tudi on je robat in na platnu je težko sočustvovati z njim, zato je v tistem filmu ključen lik njegovega pribočnika, ki je prijazen in je zmeraj z njim, da občinstvi skozi njega dobi uvid v generala.

Ali ste kdaj obiskali katero od držav za železno zaveso, glede na to, kako pristno so prikazane nekatere podrobnosti v odnosih med sovjetskimi liki?

Kratek čas sem bil na Češkoslovaškem, v Sovjetski zvezi pa ne. Sam se nisem posebej ukvarjal s temi podrobnostmi, smo pa imeli podporo precej velike ruske skupnosti v Los Angelesu, ki večinoma prihaja iz mornariških družin, kar je bila dodatna prednost. Sicer pa se mi zdi, da je za ameriške gledalce dovolj, če lik govori z nekim naglasom, tudi angleškim, da ga sprejmejo kot tujca.

Tako Lov na Rdeči oktober kot Predator sta vojaška filma, a povsem drugačna od večine tistega obdobja. Na eni strani smo imeli protivojne filme, kot sta Apokalipsa zdaj! in Vod smrti, na drugi pa ultrapatriotske, kot sta Rambo III in Top Gun. Vaša filma ne spadata v nobenega od teh taborov. Ali ta drugačnost temelji na vaši osebni filozofiji?

Da, najbrž. V tistem času so liberalci oziroma levičarji, kot sem jaz, zmeraj prikazovali vojsko kot leglo norcev. Jaz sem vedel, da ni tako. V drugi svetovni vojni je bil moj oče v vojaški mornarici in med vojno je tudi izgubil vid, tako da je bil upokojen zaradi poškodbe, a tehnično je bil še zmeraj v vojski. Tako smo na počitnicah zmeraj živeli v mornariških oporiščih, ker je bilo to bistveno ceneje, in sem bil veliko v stiku z vojaškim življenjem.

Tako sem vedel, da vojaki niso takšni kot v filmih, in se jih zavestno odločil prikazati kot racionalne ljudi, ki nočejo zanetiti vojne. Celotna piramidalna vojaška struktura je namreč naravnana tako, da sistem napredovanja izločuje norce oziroma izbira tiste bolj umirjene, bolje izobražene. Še več, v vlogo admirala sem postavil temnopoltega igralca Jamesa Earla Jonesa. S tem sem bil precej zadovoljen. Protagonist je mlad in zelo čeden belec, ki ga igra Alec Baldwin, in ko mu temnopolti admiral izda ukaz, ta brez pomisleka odgovori: Da, gospod. Sprejme ga za vodjo. In take stvari je treba prikazati. Eden od načinov, kako nekaj novega v družbi postane sprejemljivo, je upodobitev v množičnih medijih. To sem naredil namenoma. Bil sem deležen nekaj napadov v medijih, češ da v mornarici ni temnopoltih admiralov – čeprav je bil eden. Ampak od takrat jih je bilo mnogo. Danes se morda zdi normalno v ZDA – ali pa vsaj v večini ZDA –, da je vojaški vodja temnopolt in ga belci sprejemajo kot avtoriteto, ampak takrat je bila to redka izjema.

"V tistem času so liberalci oziroma levičarji, kot sem jaz, zmeraj prikazovali vojsko kot leglo norcev. Jaz sem vedel, da ni tako. Tako sem vedel, da vojaki niso takšni kot v filmih, in se jih zavestno odločil prikazati kot racionalne ljudi, ki nočejo zanetiti vojne. Celotna piramidalna vojaška struktura je namreč naravnana tako, da sistem napredovanja izločuje norce oziroma izbira tiste bolj umirjene, bolje izobražene." Foto: Tina Babič

Tudi v Predatorju ste imeli temnopoltega vojaškega vodjo, ki ga je igral Carl Weathers.

Da, saj res. Liberalna stran ameriške politike je najbrž že od časov Eleanor Roosevelt, torej od konca druge svetovne vojne, osredotočena na preseganje rasne razmejitve in kulturnega razkoraka. Za Severnjake, kot sem jaz, je bil izjemen dosežek, da je bil v obdobju dveh generacij Obama izvoljen za predsednika. In vsi smo bili izjemno ponosni nase. Nismo pa se zavedali, kako močan odpor bodo sprožili tisti kreteni z Juga.

Se vam zdi, da se ta umirja ali da napetost še raste?

Še raste. Trump je, saj veste, odkrit rasist in je pritegnil preostale rasiste. Ameriški Jug je bil zmeraj zloben. Sever je povsem drugačen. Sever so vzpostavili, ustanovili in poselili antiaristokrati, kmetje, mojstri, delavci; tukaj je šlo za podaljšek angleške državljanske vojne, ki se je bíla med aristokracijo in običajnimi ljudmi. Aristokracija pa izhaja iz … Vikingov …

Poglejte, nekoč sem nameraval postati antropolog in te stvari že od takrat raziskujem, predvsem zgodovino in razvoj civilizacije. Torej, pomembno je vedeti, da se to, kako se skupina ljudi – recimo družina – vede v svetu, spreminja izjemno počasi, veliko počasneje, kot si mislimo. Recimo, hčerka se je poglobila v to in odkrila, da so bili najini predniki po materini strani pridelovalci mleka v Angliji že od 15. stoletja. Prav tako obstajajo recimo družine trgovcev, katerih zgodovina sega v feničanske čase, v Sidon in Tir, ki so se okrog leta 400 pred našim štetjem prek Sredozemlja preselili v Kartagino, od tam pa so sledili Hanibalu Barki v Španijo, kjer so ustanovili Barcelono, ki je od takrat trgovsko središče Španije.

Po mojih irskih prednikih smo zmeraj bili delavci in tudi dandanes tako zame kot najverjetneje za vas velja, da se priučimo nekega poklica, nakopičimo informacije in spretnosti ter to prodajamo ljudem, ki jih potrebujejo. To velja za vse – pred stoletjem bi bili kovači ali kotlarji, danes pa smo zobozdravniki, učitelji, režiserji ali novinarji. To je ista stvar. In v tem ni nobene patologije. Trgovska dejavnost sicer zahteva nekaj prirejanja resnice, a nič drastičnega.

"Za Severnjake, kot sem jaz, je bil izjemen dosežek, da je bil v obdobju dveh generacij Obama izvoljen za predsednika. In vsi smo bili izjemno ponosni nase. Nismo pa se zavedali, kako močan odpor bodo sprožili tisti kreteni z Juga." Foto: Tina Babič Ampak na svetu, vsaj na Zahodu, obstaja še ena skupina ljudi, ki imajo globoko ukoreninjeno patologijo. Izhajajo iz srednjega veka, nekje med 6. in 8. stoletjem. V Skandinaviji je bilo takrat cel kup odvečnih sinov. Nekateri med njimi so ustanovili kmetije nedaleč od svojih prednikov, drugi so delali pri svojih starejših bratih, nekateri med njimi pa so se odpravili prek morja in postali Vikingi. To pomeni, da so se z ladjo odpravili po reki do mesta in ljudem, ki so tam živeli, s silo odvzeli sad njihovega dela. To je bila majhna skupina ljudi, tako da se najbrž še zmeraj pokaže v njihovem DNK, in sami so se odločili za to. Vsak med njimi je zavestno sprejel moralno odločitev, da bo njegov poklic to, da drugim na silo jemlje, kar so pridelali. Hitro so se razširili. Vikinška kraljestva so vzklila po vsej Evropi. Bila so na obali Turčije, Sicilije, pri Neaplju … Ko so ti zavojevalci prišli, so pobili domače oblastnike in zavzeli njihove položaje, nato pa so obirali ljudi. Dobesedno so temu tako rekli. Angleška beseda šerif izhaja anglosaksonske "shire reeve", kar pomeni žetnik okrožja. Tako je recimo nottinghamski šerif, zlobnež iz filma o Robinu Hoodu, človek, ki je tja postavljen, da s silo pobira davke oziroma zaslužek drugih. In na dveh lokacijah so se ta kraljestva obdržala – v Moskovski kneževini in ob izlivu Siene. Ti so zavzeli Britanijo. In še danes, tisočletje kasneje, se še zmeraj preživljajo tako, da drugim jemljejo sad njihovega dela.

Torej, če se vrnem. Sever Združenih držav so poselili ljudje, ki so jih sovražili in se jim uprli. Jug pa so po drugi strani poselili prav ti ljudje. Jug so poselila podjetja oziroma investitorji. To so bili bogati angleški aristokrati, ki so odposlali ljudi, da naj v njihovem imenu vzpostavijo kolonije od Virginije proti jugu. Območje so poselili strežaji in ter tretji sinovi angleške aristokracije.

Gospodarstvo na Severu je bilo namenjeno lastnemu prebivalstvu; zanje so gojili hrano, širili mesta, odpirali šole in izobraževali otroke ter ustanovili svojo civilizacijo, ker niso hoteli imeti nič z Anglijo. Na Jugu niso gradili šol in niso gojili hrane – gojili so tobak in bombaž, ker sta ta dva pridelka navrgla veliko denarja v Londonu. Posledica tega je, da ti ostane izčrpana zemlja, milijoni pozabljenih ljudi, ki niso imeli možnosti izobrazbe ali razvoja. Po vsej Evropi so suženjstvo prepovedali povsod, kamor je v 17. stoletju prispela francoska vojska. Na dunajskem kongresu leta 1815 so prepovedali suženjstvo po vsej Evropi. Ampak večina ljudi, ki je poselila ameriški Jug, je tja prispela med letoma 1800 in 1855. Zavestno so se odpravili v provinco, ki je veljala za odpadniško, in zavestno so se odločili živeti v moralno izprijeni družbi, za katero je ves svet menil, da je zla. Hoteli so živeti v sužnjelastniški državi, ker so bili prepričani, da bodo tako profitirali.

Zato preziram ameriški Jug in zato smo na pragu druge državljanske vojne. Ker so bili zlobni že od začetka. Ker hočejo z nasiljem jemati drugim. To je prekletstvo ZDA in vsega zahodnega sveta. In enako je v Moskvi. Državo že od nekdaj vodi nasilna veja carske skrivne službe; tudi ko je revolucija umorila carsko družino, je ta organ še zmeraj ostal, samo preimenoval se je in enako je bilo po razpadu Sovjetske zveze. Ni pomembno, ali se ta imenuje Tretji oddelek, KGB ali FSB, še zmeraj je njihov pristop uporaba sile, da bi odvzeli drugim. To je edina država v zahodnem svetu, ki se ji zdi smiselno začeti vojno. Kakšen idiotizem! Če bi kot vodja Rusije res hotel, da bi ljudje živeli bolje, bi pripravil trgovski sporazum z Ukrajinci, namesto da jih poskušaš ubiti. To je še huje kot idiotizem. To je ponotranjena kulturna odločitev, ki se že stoletja ni spremenila. To je zloba. Se opravičujem glede tega … Včasih se z ženo hudo spreva, ker je ona z Juga (smeh, op. p.).

John McTiernan z ženo Foto: Špela Jambriško

Ni se treba opravičevati. Tudi sam imam izkušnje, saj sem bil kot dijak na izmenjavi v Alabami. Spomnim se, kako nam je učitelj zgodovine razlagal, da se ameriška državljanska vojna ni začela zaradi suženjstva, ampak zaradi nepravične obdavčitve Juga.

Laži. Nenehno lažejo. Šlo je za dve stvari. Prva je bila ekonomija. Hoteli so biti del angleškega gospodarstva, da bi lahko tja izvažali bombaž in tobak. Zato niso hoteli carin, medtem ko so na Severu hoteli industrializacijo in niso hoteli imeti nič z angleško aristokracijo. Njihova vizija napredka je bila gradnja večjih kmetij in mest, da bi se skozi delo povečala skupna blaginja, kar je bilo v moralnem nasprotju z drugo točko, idejo Juga, da s silo ljudem odvzemajo prostost in pravico do neodvisnega življenja, da bi lahko imeli dobiček.

Glede na to, kar ste prej omenili o Vikingih – posneli ste 13. bojevnika, enega najboljših vikinških filmov vseh časov in, to moram omeniti, prvi film, o katerem sem pisal kot kritik. Ste med ustvarjanjem filma razmišljali o teh stvareh?

Ne, takrat nisem razmišljal o tem. Všeč mi je bila zgodba, ampak po moralni plati mi je bilo posebej všeč, da je glavni junak musliman (Ahman Ibn Fahdlan, ki ga igra Antonio Banderas, op. p.) in da so belci primitivni ljudje. Vesel sem, da obstaja film, v katerem je glavni junak musliman.

To je res, sam se zdajle spomnim zgolj še enega ameriškega filma, v katerem so muslimani predstavljeni v tako pozitivni luči. Gre za ZF-film Planet teme, ne vem, ali ga poznate. V njem vesoljska ladja trešči na planet in muslimanski civilni potniki predstavljajo moralno srce filma, medtem ko se vojaki in njihov neusmiljeni ujetnik, ki ga igra Vin Diesel, borijo za njihovo preživetje. Ste ga kdaj videli?

Nisem, ampak zanimivo, da omenjate vojsko. Prav v vojski in mornarici je najbolj opazna desegregacija v ZDA, to posebej velja za mesta ob vojaških oporiščih, kjer vidiš največ mešanih parov in kjer je to postalo povsem običajno. Mislim, saj je že celotna ideja rase čisto sranje. Vsi imamo kožo rjave barve, eni samo bolj svetlo in drugi bolj temno. In svetla polt je povezana s tem, da so tvoji predniki pred kakšnimi 8.000 leti odšli na skrajni konec sveta – najverjetneje kot begunci –, kjer so razvili pomanjkanje vitamina D in bi umrli, če ne bi njihova koža nekoliko zbledela.

Eden od prizorov, ki povezuje Lov na Rdeči oktober in 13. bojevnika, je jezikovni prehod, ko se kamera osredotoči na junake, ki govorijo v tujem jeziku, nato nekdo nenadoma preklopi v angleščino in iluzija trenutka se ne razbije.

To sem pobral iz Sojenja v Nürnbergu (Judgment at Nuremberg, 1961), kjer tožilec, ki ga igra Maximilian Schell, govori nemško in v ozadju slišimo tolmače. Nato globoko vdihne, ko izdihne, pa nadaljuje v angleščini in to je vse, kar je potrebno.

V 13. bojevniku še nekoliko nadgradite to izkušnjo, ko se glavni junak nauči vikinškega jezika tako, da se med njihovim pogovorom najprej pojavljajo posamezne angleške besede, nato pa vse več.

Da, tam je na začetku filma posebej izpostavljeno, da ne razume niti besede in potrebuje prevajalca prek grščine in latinščine. To je stvar, s katero smo danes še obremenjeni, a bo v kratkem povsem izginila, saj kot kaže, dobivamo univerzalne prevajalnike, ki nam bodo omogočali govorjenje z ljudmi v vseh jezikih. Saj vidite, kako hitro se stvari spreminjajo.

Režirali ste akcijske prizore v džungli, urbanih središčih, notranjosti, na prostem, podnevi, ponoči, mečevanje, streljanje, na konjih, v avtomobilih, celo na ladjah in podmornicah. Ali te različne lokacije in okoliščine zahtevajo povsem drugačne pristope ali uporabljate neko skupno taktiko?

Imel sem prijatelja, ki je odraščal v dunajski plemiški družini, ki je imela svojega madžarskega konjušnika. Nekoč so vsi bogati Dunajčani znali jezditi. Skratka, ta konjušnik ga je naučil naslednje: če želiš, da konj skoči čez oviro, moraš najprej prek nje vreči svoje srce in konj mu bo sledil. Snemanje filmov je točno tako. Režiser mora vreči svoje srce čez vse ovire in upati, da mu bo film sledil. Posneti film je neverjetno težko. To so 16-urni delovniki brez predaha – kot da bi vsak dan pretekel maraton in se zavedal, da te naslednji dan čaka isto. Človek lahko to naredi zgolj, če ga v njegovi globini nekaj žene, želja po odkrivanju novega, po čudenju, nekaj skoraj svetega – in takrat veš, da si del kulture človeštva, da jo soustvarjaš. Podobno kot so se v 14. stoletju učili, kako upodobiti človeka v marmorju, zdaj upodabljamo ljudi v gibljivih slikah in oboji poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni biti človek. Zato tudi nikoli nisem hotel v drugo posneti enakega filma, ker je nemogoče dvakrat enako vreči srce čez ovire.

Vseeno ste enkrat posneli nadaljevanje svojega filma, Umri pokončno brez oklevanja (Die Hard with a Vengeance, 1995), ste pa res ustvarili precej drugačen film kot prvič. Je bilo težko prepričati studio o tako drugačnem konceptu?

Ne, sploh ni bilo težko, saj so res želeli nov Umri pokončno. Tako sem našel scenarij, ki me je pritegnil, medtem ko sem drugi film zavrnil, ker je bil preveč podoben prvemu – razen tega, da so povsem zamočili glavnega junaka. Johna McClaina so spremenili v junaka, ki je zdaj kul in slaven, ampak to ni John McClaine in Bruce Willis tega ne odigra prepričljivo. Tako da sem ga ponovno vzpostavil kot razsutega in izmučenega, ampak ga postavil v povsem drugačen položaj kot v prvem filmu.

Ali ste kdaj pogledali katero od številnih nadaljevanj, ki so bila narejena po vaših filmih, na primer katerega od številih Predatorjev, Umri pokončno ali pa druge filme o Jacku Ryanu po romanih Johna Clancyja?

Ne ignoriram jih namenoma, ampak jih vseeno nisem videl veliko.

Ne vem, ali ste vedeli, ampak lansko nadaljevanje Predatorja z naslovom Plen (Prey) je nastalo na podlagi ideje, ki jo je režiser Dan Trachtenberg dobil kot otrok. Bil je premajhen, da bi lahko gledal Predatorja, ampak med vožnjo z avtobusom je poslušal dva starejša prijatelja, ki sta mu film opisala. Na podlagi tega opisa si je predstavljal vse prizore, vključno s prizorom, v katerem se Billy, ki ga igra ameriški staroselec Sonny Landham, spopade s Predatorjem.

Saj, ta prizor je v filmu.

Seveda, ampak on si je kot otrok predstavljal dolg in epski spopad ob slapu. Ko je bil končno dovolj star, da si je lahko ogledal film, mu je to manjkalo, zato se je odločil posneti nadaljevanje. 

To je zabavno (smeh, op. p.). Spomni me na stvar, ki jo razvijam o admiralu Jamamotu. V prvi polovici 20. stoletja in pravzaprav že konec 19. stoletja so se vse pomorske sile trudile razviti torpede s pogonom na kisik. Torpedo je raketa in mora imeti lasten oksidant. Z inženirske perspektive to ni ravno preprosto. Tudi Jamamoto je poskušal to razvozlati ter preživel sedem let v Londonu in Washingtonu, kjer je bil ataše. In nekega dne je na avtobusu v Washingtonu slišal dva ameriška mornariška oficirja, ki sta razpredala o torpedih, in ju narobe razumel, da so Američani ugotovili, kako narediti torpede na kisik. Ob vrnitvi na Japonsko je nemudoma podprl ogromen raziskovalni projekt, da bi poskusili ujeti Američane, ampak na koncu so bili oni prvi, ki jim je uspelo.

Nameravate posneti film ali serijo o Jamamotu?

Gre za preprost in precej realističen zaplet. Leta 1936 je na Japonskem potekala debata glede vojne, ki je bila povezana z Washingtonskim in Londonskim sporazumom, ki sta omejevala velikost japonske mornarice. To se jim je zdelo žaljivo, ampak zavedali so se, da bi bojkot teh sporazumov privedel do vojne. Militaristi, ki so zagovarjali vojno, so se približali japonskemu cesarju, ampak Jamamota jim ni uspelo prepričati, saj jim je nenehno razlagal, da bi tako vojno proti zavojevalcem z Zahoda izgubili.

Prvi, ki je ugotovil, kako premagati te okupatorje, je bil vietnamski voditelj Ho Ši Minh, ki se je zavedal, da te države ne zmorejo prenesti večletne vojne, ki jim ne grozi neposredno. To se je izkazalo tudi po drugi svetovni vojni in Ho Ši Minh se je zavedal, da mora samo izčrpati Francoze in nato Američane ter braniti neodvisnost svoje države, dokler ne odnehajo. Jaz sem vzel to premiso in jo prestavil na Jamamota – kaj pa, če bi on to dognal 15 let prej in sprožil vojno, ki ne bi imela fantastičnih pretenzij po okupaciji ameriškega ozemlja. Jamamoto velja za idejnega vodjo napada na Pearl Harbor, ampak dejansko ga je poskušal preprečiti, ker je vedel, da bo vodil v končni poraz. Zato se sprašujem, kaj pa, če bi on dejansko imel v rokah škarje in platno.

Eno od bolj nenavadnih dejstev glede Predatorja je povezano s tem, da so kar trije igralci postali politiki. Arnold Schwarzenegger je bil guverner Kalifornije, Jesse Ventura je bil župan Brooklyn Parka, nato guverner Minnesote, Sonny Landham pa je neuspešno kandidiral za senatorja in guvernerja. Ste imeli na snemanju živahne politične debate?

Ne, nič takega. Arnold je bil rojen za politika. Če nisi rojen v ZDA, po zakonu ne moreš postati senator ali predsednik, in če ne bi bilo te prepreke, sem prepričan, da bi bil Arnold dober predsednik, ker ni ujet v neke doktrine. Čeprav je republikanec, je bil zelo centrističen in verjame znanstvenikom in dejstvom, predvsem pa v sebi ne nosi nobene mržnje in je nasploh zelo prijeten. Veliko ljudi v Hollywoodu je zlobnih, a on nikakor ni med njimi.

Z Arnoldom Schwarzeneggerjem ste sodelovali tudi pri filmu Zadnja velika pustolovščina (Last Action Hero, 1993), ki je imel kompleksno metastrukturo z glavnim junakom, ki potuje v filme in srečuje junake. Ali se vam zdi, da je bila ta premisa takrat preveč zahtevna za bralce, oziroma kaj je bilo krivo za njegov neuspeh med gledalci?

Ne, nikakor ne bi rekel. Težava je bila v studiu, ki je na vsak način hotel film v kinu v zgolj osmih mesecih, pa še to zgolj teden dni po Jurskem parku. Film smo montirali kar sproti, ko smo ga snemali, tako da z izdelkom nisem zadovoljen. Če bi imel še kakšen mesec, bi iz druge polovice lahko odrezali kakšnih deset minut in potem bi bil film veliko bolj dinamičen.

Nekateri sodobni filmi ubirajo podobne pristope. Zadnji Spider-Man je na primer združil tri različne igralce, ki so igrali tega junaka, trenutno pa je v kinu Flash, ki vključi prizore s Supermanom Christopherja Reeva, Batmanoma Adama Westa in Michaela Keatona ter celo kopico drugih filmskih likov iz starih posnetkov. Se vam zdi, da je to posledica tega, da so avtorji teh filmov odraščali ob Zadnji veliki pustolovščini?

Morda je kaj na tem. To sicer ni najbolj izviren koncept, je pa lahko prijeten.

"Režiser mora vreči svoje srce čez vse ovire in upati, da mu bo film sledil. Zato tudi nikoli nisem hotel v drugo posneti enakega filma, ker je nemogoče dvakrat enako vreči srce čez ovire." Foto: Tina Babič

Umri pokončno je eden najbolj priljubljenih filmov vseh časov in za mnoge ultimativen božični film. Obstajajo celo božični puloverji z napisom: "Ni božiča, dokler Hans Gruber ne pade z Nakatomija." Ste pričakovali kaj takega, sploh v povezavi z božičem?

Božič je povezan s tem, kako sem zastavil zgodbo. Mora biti neka zabava, zato je ta božična in tako je bilo tudi v literarni predlogi. To je vse.

V intervjujih ste omenili, da ste se lotili učenja o filmu tako, da ste si ogledali film Françoisa Trauffata Dan za noč (La nuit américaine), in to večkrat zapored, cela dva dneva. Kaj ste skozi ta proces odkrili?

No, nisem se tako naučil vsega o filmu, to je bil le prvi, droben korak. Hotel sem izvedeti, kaj sploh je film. Mislim, na svetu obstaja milijon različnih definicij tega pojma, ampak če se hočeš prek vzvratnega inženirstva naučiti, kako se lotiti vsega skupaj, se moraš najprej vprašati, kaj sploh gledaš. Tako sem tri dni – ne zgolj dva – sedel v kinodvorani in gledal isti preprosti film znova in znova, dokler nisem bil že povsem prek zapleta in zgodbe ter tega, da bi mi bil kakšen trenutek posebej všeč. Poskušal sem razumeti, kaj pravzaprav vidim.

Zdi se neumno preprosto, a moral sem skozi ta proces, da sem se naučil, da je film serija povezanih kadrov. Teh je nekje med 500 in 10.000 in so zlepljeni skupaj v določenem vrstnem redu. Ta red ni naključen, temveč so nanizani tako, da pritegnejo občinstvo. Običajno pripovedujejo zgodbo, vsaj igrani filmi, in tukaj je še arhitektura zgodbe, ki je povsem druga stvar, ampak to je najbolj osnovna definicija in takrat sem se bil pripravljen vprašati, kako bi se tega lahko lotil.

Večina vaših filmov je akcijskih, ampak znotraj tega ste pokrili množico žanrov in večina vaših protagonistov je zelo podobna kavbojem, a vseeno nikoli niste posneli vesterna. Vas ta ni zanimal ali pač niste našli primernega scenarija?

Nikoli mi ni uspelo posneti vesterna, a bi ga rad. Že dolgo si to želim in upam, da mi bo uspelo. Bomo videli.

Preberite še:

Trendi "Slovenci smo dokazali, da znamo kmečke upore delat’" #intervju

Trendi Vrnitev Batmana in uravnoteženega humorja